Na Redditu je zapisala: "Zelo, zelo se sramujem tega. Moj otrok je star 13 let. Posvojila sem jo lani. Moževa biološka hči je, vendar biološka mati ni prisotna od njenih 18 mesecev. Dekletu želim le najboljše, toda resnično ga ne maram. Svoje življenje posvečam njej in njenemu bratu (mojemu biološkemu otroku). Peljem jo na vse njene dejavnosti in dogodke, se pogovarjam z njo o njenih interesih in hobijih, poznam njene prijatelje ter si poskušam vzeti čim več časa za najino povezovanje. Resnično preživim več časa z njo kot s svojim biološkim sinom ali možem, prav zaradi narave njenega urnika in dejavnosti."

"Doma je teror. Je muhasta, zagrenjena, nesramna. Ko je doma, moram vsak dan 'hoditi po jajcih'. Je zvita in obsedena lažnivka. Vsak dan jo poberem pred šolo, pripravim njeno najljubšo hrano in pijačo. V avtomobilu predvajam glasbo, ki jo ima rada. Poskušam jo pozdraviti z nasmehom na obrazu in jo povprašati o njenem dnevu. Večino časa se srečujem z odgovorom 'grozno'. Nato jo vprašam, kaj je narobe, ali kaj se je zgodilo, in pove nekaj neverjetno nepomembnega, kot je 'Izgubila sem svinčnik in jezna sem'. Najmanjše stvari ji lahko popolnoma uničijo dan. Ujame se v svoja čustva. Nima perspektive, kako lepo je njeno življenje. Zaradi svojih nihanj razpoloženja je stran odrinila vse svoje prijatelje, razen enega."

Mama je pojasnila, da je hčerko poslala k terapevtu po zelo hudem izbruhu jeze, a situacija se še ni izboljšala. Po tem koraku priznava, da tudi sama potrebuje terapijo, ker ne ve, kako bo drugače lahko pomagala otroku. Povedala je: "Pred kratkim smo začeli s terapijo, ker očitno ne more komunicirati z menoj. Zelo sem zaskrbljena zaradi tega, želim čim prej priti do korenin njenih težav, da bomo lahko srečna družina."

"Iskreno ne vem, zakaj je ves čas tako nesrečna in jezna, kar me izredno obremenjuje. Tako zelo, da imam ponavljajoče se negativne misli in se bojim vsakega stika z njo. Odrasla sem v gospodinjstvu, kjer sem morala 'hoditi po jajcih' zaradi nasilnega očeta in nestabilne, duševno bolne matere. Nisem smela pokazati zamere ali jeze. Mislim, da me hčerino vedenje iz tega razloga še toliko bolj jezi."

Mama išče nasvet, zato se je obrnila na družbena omrežja, da bi uporabnike vprašala, ali obstaja kaj, kar bi lahko storila, da bi se rešila iz te 'grozne' situacije. V odgovor je uporabnik napisal: "Najstniki si želijo, da se jih pusti na miru. Pustite jo, da si natakne slušalke in gre v svoj svet. Samo umaknite se in ji dajte prostor." Drug uporabnik je dodal: "Prenehal bi z vprašanjem, kakšen je bil njen dan. Ko sede v avto, ji zavrtite glasbo in ne recite nič. Je razjarjena najstnica s podivjanimi hormoni. Dobrodošli v peklu." Tretji uporabnik je dejal: "Moja hči je stara 13 let. Muhasta je in večino časa želi, da se jo pusti na miru. Dajem ji prostor in sodelujem v pogovoru, ki ga začne ona. Normalno je, da so najstniki muhasti in neprijetni. Počnejo neumne stvari, ko preizkušajo meje in poskušajo najti sebe - to je del odraščanja. Vaša posvojena hči odrašča, se spreminja, in vaša definicija srečne družine se mora prav tako spremeniti ali pa boste samo razočarani."