Himawari Yoshida, 20-letna Japonka, je ena izmed mnogih, ki so se odločile obiskati takšen tečaj. Izjavila je, da odkar se je epidemija začela, ni več aktivno uporabljala obraznih mišic za izražanje nasmeha. Na tečaju, ki ga vodi Keiko Kawano, udeleženci vadijo pred ogledalom, raztezajo ustne kotičke s prsti ter se potrudijo doseči želeno širino nasmeha. Podjetje Egaoiku, ki se ukvarja z učenjem smehljanja, je opazilo izjemno veliko povpraševanje po teh tečajih, kjer se cene lahko dvignejo tudi preko 50 evrov za individualne ure s trenerjem.

Podjetnica Kawano meni, da se med prebivalci Japonske povečuje potreba po smehu. Po njenem mnenju se Japonci smejijo veliko manj kot zahodnjaki, kar je posledica njihove kulture. V japonski kulturi smehljanje v resnici pomeni, da oseba ni nevarna. Kljub temu pa nedavna priljubljenost njenega tečaja kaže, da ljudje še vedno cenijo lepoto nasmeha in si želijo znova izkusiti tovrstno izražanje veselja.

Japonska raziskava je pokazala, da kar 55 odstotkov prebivalcev Japonske še vedno redno nosi maske, podobno kot med epidemijo. Kljub temu, da se je epidemija že končala, se je le osem odstotkov anketiranih popolnoma odreklo nošenju mask. Ta statistika odraža tudi resen problem osamljenosti, s katerim se sooča japonska družba, še posebej med epidemijo, ko so ljudje bili prisiljeni v izolacijo, poroča Sky News.

Potrebno je poudariti, da pristopi k obraznim izrazom in smehu varirajo glede na kulturo. Medtem ko so maske v Aziji že pred pandemijo veljale za običajen del vsakdanjega življenja, so v zahodnih državah manj pogoste. Vendar pa se vse več ljudi po svetu zaveda pomembnosti smeha in pozitivnega razpoloženja za ohranjanje dobrega duševnega zdravja, ne glede na kulturne razlike.