Zgodovina nas lahko marsikaj nauči – tudi to, da se ponavlja. Pravzaprav gre za iste vsebine, le imena so danes drugačna. Sam se sprašujem, ali je danes kaj drugače, kot je bilo obdobje leta 1945-1950. Ali veljajo kakšna druga načela, kot so veljala v času čarovniških procesov? In, ali je politika kakorkoli drugačna, kot je bila v času zatona velikih civilizacij. Sam ugotavljam, da je precejšnji del mojih kolegov in kolegic pozabil, kaj so nas učili v juridični fakulteti v stari, a častitljivi stavbi na Kongresnem trgu. Spominjam se prvega predavanja pri prof. Kranjcu, ki ga je začel z znamenitimi tremi načeli iz rimskega prava »Iuris præcepta sunt hæc: honeste vivere, neminem laedere, suum cuique tribuere.« Pošteno živeti, nobenemu škoditi, dati vsakemu njegovo. Študij se je preselil v lepe prostore, pravna znanost pa je v Sloveniji v moralnem zatonu (skladno z znamenitimi Parkinsonovimi zakoni). Pravna znanost je postala samo še tržno blago v rokah liberalnega kapitalizma in sprevržene politike. Vsa omenjena tri načela pa so odšla na smetišče zgodovine. Ne nameravam se spuščati v oceno konkretnih sodb, ki jih novinarji v zadnjem času radi objavljajo. Ne nameravam se spuščati niti v polemiko s cenjenim kolegom Matevžem Krivicem in njegovo izjavo, da se sodne napake dogajajo. Mi je pa dogajanje v Republiki Slovenji zanimivo iz naslednjih treh vidikov.

Prvo je vprašanje spoštovanja omenjenih treh načel znotraj samega slovenskega sodstva. Naloga sodišč je zagotavljanje zakonitosti. Naloga Vrhovnega sodišča pa je dajati zgled nižjim sodiščem. Torej, če kdo, potem bi morali vrhovni sodniki biti utelešenje omenjenih treh načel. In, če še Ustavno sodišče opozarja na obveznost proučitve določenih ustavnosodnih vprašanj v trenutno najbolj vroči sodbi, potem bi tudi od predsednika Vrhovnega sodišča pričakoval načelno držo in dosledno spoštovanje omenjenih treh načel. Je pa res, da je Ustavno sodišče tudi opozorilo na vprašanje kvalitete pravnega zastopanja (kar pa mediji v dani zadevi dosledno zamolčujejo). Predsednik Vrhovnega sodišča s prstom kaže na druge krivce, ki naj bi spodkopavali avtoriteto sodne oblasti. Pa vendar – avtoriteto si gradi sodna oblast sama preko svojih sodnikov in sodnic. Že v starih časih je veljalo, da je lahko arbiter zgolj oseba, ki ima moralno in strokovno avtoriteto. Sedanje obnašanje sodne veje oblasti in ekscesi posameznikov znotraj sodstva sami rušijo to avtoriteto in predvsem kredibilnost. Res je, da je moj prosti čas, moj prosti čas in da v njem lahko počnem kar želim. Toda določen položaj v družbi od mene zahteva, da se moram tudi v zasebni sferi obnašati temu primerno. Kako sem lahko še moralna avtoriteta, če se v prostem času zapijem do mrtvega, če javno izražam pripadnost te ali drugi opciji, če se na javnih zabavah pretirano sprostim in če počnem druge neumnosti, ki bi jih moral izživeti do konca študija na pravni fakulteti. V enem izmed arhivskih spisov je zapisano – beži od sodnika, ki časti Bakhusa. Če se pristojnosti Vrhovnega sodišča pri svoji presoji omejujejo zgolj na predloge strank in ne na presojo zakonitosti po uradni dolžnosti , potem to ni več vrhovni varuh zakonitosti ampak zgolj skupek uradnikov, ki se izogiba svojemu delu. Če postopkovna pravila prevladajo nad materialnimi in če se sodišče gre goli formalizem, potem lahko sodnike počasi nadomestimo z računalniškimi algoritmi. In če tega znotraj sodne oblasti niso sposobni sami spoznati in spoštovati, potem naj ne pričakujejo, da bodo imeli avtoriteto – imeli bodo diktaturo sodne veje. Akti, izdani na podlagi avtoritete, bodo spoštovani. Akti, izdani na podlagi diktature, pa bodo vedno predmet izigravanja in nespoštovanja. Sodnice in sodniki,avtoriteta je v vaših rokah in primarno odraz vaše moralnosti in strokovnosti.

Drugo – sistem križanja (ali linča). Zakon linča je veljal v ZDA vse do konca 19. stoletja in to kot oblika korektiva sodni in zakonodajni veji oblasti. Upošteval je dejstvo, da se tako sodna kot tudi zakonodajna veja lahko izpridita in postaneta svoje nasprotje. Da torej zakon oziroma sodba postaneta očitno krivična. Zanimivo, da je bil linč vedno bolj prisoten v okoljih, kjer so se ljudje čutili izigrani oziroma v okoljih z visoko stopnjo socialne neenakosti. Če s poštenim delom večina družbe ne more normalno živeti oziroma živi v pomanjkanju, del družbe pa živi ekstremno dobro, potem je križanje posameznikov neizogibno. Je nujno, da se sistem obdrži pri življenju. Sistem potrebuje žrtvena jagnjeta zato da vzdržuje socialni mir in to že od časov starih Inkov dalje. Ljudje potrebujemo nekega krivca za naše slabo življenje. Potrebujemo posameznika, ki ga »križamo« zato, da imamo moralno zadoščenje za svoje slabo življenje. Ne gre za vprašanje, ali je križani dejansko kriv. Gre za vprašanje, ali ljudje verjamemo, da je križani kriv za naše stanje. In to lahko tudi izluščimo iz Jezusovega križanja. In duhovno stanje v Sloveniji je trenutno takšno, kot je bilo leta 1945. Za stanje je kriv sistem, ki so ga gradile vse stranke od leta 1990 dalje. Ker pa sistemu (in tudi strankam) ni v interesu po zamenjavi, rabimo žrtveno jagnje. S tem pa sistem prikrije tudi svojo neučinkovitost in krivdo, da je do takšnega stanja v družbi prišlo. Je pa to tudi sistem odvračanja pozornosti od drugih nepravilnosti – npr., da pomeni prodaja Mercatorja po sedanjem sistemu nični posel v skladu z določbami ZGD-1 in da je ATVP k temu dal celo soglasje (kar je v preteklosti tudi pripeljalo do sedanjega stanja v družbi). In k temu stanju je, s svojim aktivnim ravnanjem ali pasivnim ravnanjem, prispeval tudi trenutno najbolj znani obsojenec v Sloveniji.

Tretje pa je vprašanje moralnega razkroja same družbe. Pravni sistem v moralno razkrojeni družbi pomeni zgolj parodijo na določeno temo. V družbi, kjer posamezni politiki ali vidni posamezniki (tudi s ti. Krščanskim pedigrejem) s svojim ekscesnim ravnanjem (od zoofilije, preko nepotizma do drugih moralno sprevrženih ravnanj) dnevno kažejo, da moralni in pravni sistem v Sloveniji ne deluje, je pravni red mrtev. S tem pa je mrtev in nepotreben tudi sodni sistem. V bistvu sodni sistem postane samo še parodija Kafkovskega Procesa. Celotni Balkan pozna logiko, ki jo povzema izraz mnensikakia. Gre za arhaičen sinonim, ki v prevodu pomeni spomin na zgodovinske krivice. Gre torej za kopičenje zgodovinskih krivic posameznika ali dela družbe, ki služijo kot gonilo maščevanja v trenutku, ko ima tisti, ki se mu je zgodila krivica, možnost za maščevanje. Gre torej za zakasnelo maščevanje, ko sčasoma že vsi pozabijo na kakšno dejanje. In celotni moralni razkroj družbe ter obnašanje vseh politikov (vključno s ti. novimi obrazi politike) je zgolj posledica vsega tega.