Začetki organiziranega navijaštva v Novi Gorici segajo v jesen leta 1991, ko se je skupina 30−40 zagretih lokalnih fantov, željnih navijanja, zbrala na vzhodni tribuni Športnega parka, ki je vse od takrat naš drugi dom. Izbrali so ime Terror Boys, ki se je prijelo in obdržalo in vse od takrat krasi udarni transparent na naši tribuni.

Fantje so naslednji dve leti predstavljali prvo generacijo organiziranih novogoriških navijačev, ki je trajala približno dve leti, nato pa je zaradi nezainteresiranosti ter tudi metanja polen pod noge s strani uprave kluba, ki jim zaradi nekaterih manjših incidentov ni bila posebej naklonjena, skupina spomladi leta 1993 ugasnila in nastopilo je nekajletno navijaško mrtvilo. Ponovni poskus oživitve skupine je nastopil v obdobju, ko je naš klub slavil svoj prvi naslov državnega prvaka v samostojni Sloveniji, vendar je slednji dokaj hitro in klavrno propadel.

Nato pa je prišlo leto 2001, ki je bilo tako za naš klub kot tudi za skupino napoved lepših časov. V času po ponovni ustanovitvi se je takrat na domačih tekmah v povprečju zbralo okoli 50 Boysov, v manjšem številu pa je bila skupina redno prisotna tudi na gostovanjih po celi Sloveniji. Kljub temu da je v naslednji sezoni 2002/03 sledil rahel padec tako glede številčnosti kot tudi gostovanj, pa je nato sledila sezona 2003/04, ki je še do pred kratkim veljala za našo najboljšo sezono doslej. V jesenskem delu omenjene sezone se nas je na domačih tekmah zbralo v povprečju med 50−70, spomladi pa se je zgodil pravi navijaški "boom" in povprečno število na domačih tekmah je poskočilo med 80−100. Vrhunec sezone je bržkone bila tekma zadnjega kola, ko se je Gorica pred nabito polnimi tribunami po osmih letih znova veselila naslova državnega prvaka, Boysi pa smo takrat prikazali svojo nesporno najboljšo predstavo do zdaj, saj se nas je na "Vzhodu" zbralo nekaj manj kot 200 in pripravili smo zares nepozabno vzdušje ter z glasnim navijanjem in pirotehniko uprizorili enkratno kuliso, ki bo vedno imela posebno mesto v naši zgodovini.

Sezono po tem smo ponovno beležili padec, a kljub nekoliko nižji številčnosti uprizorili nekaj zelo dobrih predstav, med katerimi zanesljivo izstopa pokalni finale v Celju, kjer se nas je zbralo 130 (2 avtobusa, 30 ljudi z avti), na tribuni pa nam je družbo delalo še kakšnih 400 simpatizerjev Gorice. To gostovanje še do danes velja za najštevilčnejše organizirano gostovanje naše skupine. Nato pa je sledila sezona 2005/06, ki je tudi naznanila začetek zatona druge generacije goriškega navijaštva, saj je v tem času število občutno upadlo, prav tako pa so se na tribuni zamenjali številni obrazi. Prišlo je sicer nekaj novih zagretih mlajših fantov, po drugi strani pa je tribuno zapustil večji del ljudi, ki se nato niso več vrnili. Vrhunec te sezone je bil, da smo takrat, ko je Gorica osvojila svoj tretji zaporedni in skupaj četrti naslov državnih prvakov, na zadnji doma proti Rudarju prižgali največ bakel do zdaj (skupaj 100), saj smo med tekmo zakurili dvakrat po 25 bakel, po koncu tekme pa je sledil vdor na igrišče, kjer smo v krogu na sredini igrišča prižgali še 50 bakel. Pred začetkom tekme pa smo aktivirali tudi 10 oranžnih dimnih bomb (podobno kot na zadnji tekmo leto prej, v sezoni 2004/05).  Kot zadnjo dobro predstavo tistega obdobja velja omeniti jesen leta 2006, ko je skupina praznovala 15. obletnico obstoja in smo doma proti Celju (sezona 2006/07) v lepem številu (okoli 100) prižgali tudi 80 bakel, zaradi katerih je bila tekma za nekaj minut tudi prekinjena.

Nato pa so stvari zaradi prej omenjenih razlogov in razkola v skupini šle samo še strmo navzdol. Novi val Boysov je v zelo skromnem številu še vztrajal nekaj tekem, potem pa smo dokončno postali neaktivni. Znova je sledilo nekajletno mrtvilo, med katerim pa je jedro skupine ostalo v tesnih stikih in bilo tudi skupaj prisotno na domačih tekmah Gorice in nekaterih gostovanjih na navadni tribuni in ves ta čas se je enkrat bolj, spet drugič manj resno govorilo o ponovni reorganizaciji. Slednja je naposled prišla s sezono 2010/11, ko je postalo vse bolj jasno, da v Novi Gorici obstaja zagret podmladek, željan navijanja na tekmah našega ljubljenega kluba, zato smo vsi, ki smo do tedaj že doživeli enega ali več razpadov, a kljub temu nismo izgubili strasti in volje, z njimi združili moči in kar je sledilo, lahko mirno označimo za najbolje oddelano sezono v celotni zgodovini naše skupine. Povprečno število Boysov na domačih tekmah se je gibalo okoli 40 in čeprav je bilo slednje v že prej omenjeni sezoni 2005/06 višje, je bil odnos novega vala zagretega podmladka na precej višjem nivoju od prejšnje (zdaj že dolgo neaktivne) generacije, zato so bila tudi gostovanja oddelana zelo solidno in konstantno.

V tem času smo tudi obogatili naš navijaški repertoar z nekaterimi novimi udarnimi komadi, naredili smo nove zastave (tri večje, več manjših), dvodržnjake in transparente (nekaj manjših bo v bližnji prihodnosti še narejenih), prav tako na novo zagnali marketing skupine s tem, ko smo izdelali nove šale, serijo kratkih in dolgih majic z logotipom skupine ter izdelali nalepke ter značke z motivom logotipa oz. letnice skupine. Nekaj načrtov pa smo na tem področju pustili za bližnjo prihodnost. Vse to je prispevalo svoj delček k precej boljšemu in lepšemu izgledu naše tribune, s katerim smo v prvi sezoni po ponovni reorganizaciji dosegli najvišji nivo v dozdajšnji zgodovini skupine in si postavili nove standarde za naprej. Piko na i k temu smo postavili s tem, ko smo letos poleti prepleskali naš sektor, tako da je sedaj naš Sveti Vzhod odet v podobo šala v barvah našega kluba, s Hogarjem (logotip skupine) na enem in kratico skupine na drugem koncu "boxa". Po odlično oddelani prvi sezoni je medtem aktualna sezona že v polnem teku, žal pa v tem jesenskem delu beležimo slabši obisk domačih tekem ter manj interesa za gostovanja, ki pa so bila do sedaj solidno oddelana v manjšem številu.

V jedru skupine se zavedamo, da v Novi Gorici močno primanjkuje odnosa pripadnosti do kluba, prav tako pa primanjkuje ljudi s pravo navijaško mentaliteto, a kljub temu upamo, da bodo mlajši člani slej kot prej prišli do spoznanja, da je potrebno veliko potrpljenja, vztrajnosti in predvsem srca, da se lahko celotna zgodba uspešno nadaljuje. Zavedati se morajo, da na silo ne gre in da ni potrebno prehitevati določenih stvari. Želeli bi si, da bi se mladina v mestu in okolici aktivirala, pokazala več pripadnosti, volje in povezanosti med sabo ter se zavedala, da mora kvaliteta vedno biti pred kvantiteto, saj bomo le tako skupaj dvignili skupino na želeni nivo, ki si ga naš klub že zaradi svojega statusa (drugi najtrofejnejši klub v samostojni Sloveniji) in tradicije zasluži. Sicer pa tako peščica tistih, ki so v skupini že od njene ustanovitve kot tudi ostali člani jedra skupine in ostali najzvestejši, ki nam srce ne dopušča niti pomisliti na "navijaški pokoj", ne bomo nikoli pustili skupine in kluba na cedilu, ne glede na našo številčnost oz. (ne)uspehe naše Gorice.

Naj za konec omenimo le še to, da smo Terror Boys ena redkih slovenskih ultra skupin, ki je neprekinjeno prisotna na tekmah slovenske reprezentance in se ji kot zavedni Slovenci ne mislimo odpovedati, čeprav smo ogorčeni in zgroženi nad trenutnim stanjem v slovenskem nogometu ter vodstveno garnituro krovne nogometne organizacije (NZS) in njene politike vodenja slovenskega nogometa in smo zato tudi v precej manjšem številu prisotni na tekmah v tem kvalifikacijskem ciklusu, saj menimo, da je NZS  brezbrižna kar se tiče odnosa do navijačev tako v klubskem kot tudi v reprezentančnem nogometu, kjer je s svojimi besedami in dejanji večkrat izigrala in izdala najzvestejše navijače, ki so za svoje klube in reprezentanco prepotovali na tisoče kilometrov.

Navijaški pozdrav! 

ULTRAS GORICA 1991

Več iz rubrike Kotiček za navijače:

"Rajši mona kot žabar, rajši žabar kot pandur"

Pravi Obalni derbi

Razpis za delovna mesta v FC Kopru