Po besedah strokovnega direktorja Splošne bolnišnice Celje Franca Vindišarja imajo bolniki veliko pravic, dolžnosti pa ne. V revmatološki ambulanti v njihovi bolnišnici namreč 15 odstotkov bolnikov ne pride na naročen pregled, čeprav jih pred tem tako pokličejo, kot pošljejo sms sporočilo.

Tudi nova predsednica Zdravniške zbornice Slovenije Zdenka Čebašek Travnik, ki je sicer psihiatrinja, opozarja, da je treba na tem področju nekaj spremeniti. Kot pravi, se pri enomesečni čakalni dobi za psihiatrični pregled osip bolnikov, ki ne pridejo na pregled, zviša na 30 odstotkov.

Ob tem pa je ocenila, da za psihiatrične bolnike ni primeren ukrep, predlagan v noveli zakona o pacientovih pravicah, da se lahko bolnika na čakalni seznam ponovno uvrsti šele po treh mesecih, če odsotnosti ne opraviči. "Naši bolniki pogosto nočejo priti k psihiatru. Če jih damo za kazen na konec čakalne vrste, lahko vmes umrejo - zaradi samomora ali kakšne druge situacije," je dejala.

Zdravnik Danijel Bešič Loredan iz šempetrske bolnišnice, ki je nekaj časa delal tudi v Švici, pa meni, da dokler bo na področju zdravstva vse zastonj, bolnik tega ne bo znal ceniti. "Slovenci bi radi živeli kot v Švici, ampak sistem bi radi imeli kot na Kubi, kjer je vse zastonj," je dejal.

V Švici po njegovih navedbah čakalnih dob ni, vendar pa ni nič zastonj. "Ko sem vprašal Švicarje, zakaj, so mi odgovorili, da tistega, kar je zastonj, nihče ne ceni." Tako morajo bolniki plačevati pet odstotkov ali več od vsake storitve, imajo pa natančno določeno ravnovesje med javnimi in zasebnimi zdravstvenimi zavodi.

Oseba, ki plačuje obvezno zdravstveno zavarovanje, se lahko zdravi tako v zasebnih kot javnih zavodih, pri čemer imajo tisti, ki imajo še zasebna zavarovanja, pri zdravljenju določene ugodnosti - lahko izbirajo določenega zdravnika, so sami v bolniški sobi, imajo nadstandardno prehrano itd.

Pri tem je opozoril, da v Švici nimajo pavšalnega sistema plačevanja zdravstvenih storitev, pač pa po dejansko opravljenemu delu. Tako zdravnik opravi vse preglede in preiskave pred operacijo v dveh dneh, medtem ko v Sloveniji takšen proces traja tudi pol leta.

Državna sekretarka na ministrstvu za zdravje Sandra Tušar je opozorila, da v Sloveniji ni toliko kapacitet v javnem zdravstvu (zlasti so ozko grlo kadri), da bi do konca leta lahko opravili toliko storitev, da noben bolnik več ne bi čakal nedopustno dolgo. Tudi lani, ko so za skrajševanje čakalnih dob namenili 7,9 milijona evrov, so po zdravstvenih zavodih uspeli opraviti le 74 odstotkov dodatnega programa. Je pa poudarila, da ni čakalnih dob na področju primarnega zdravstva in pri nujnih primerih.

To, da ni čakalnih dob na primarni zdravstveni ravni, ni tako samoumevno, kot se morda zdi v Sloveniji, je dodal strokovni vodja Osnovnega zdravstva Gorenjske Aleksander Stepanović. Kot je dejal, je treba marsikje, tudi v zahodni Evropi, na pregled pri družinskem zdravniku za akutne bolezni, denimo angino, čakati tudi dva tedna.