Okoljski odtis zavržene hrane: "Premisli. Jej. Varuj."

Zdravje

Tema letošnjega svetovnega dneva okolja, obeleženega 5. junija s sloganom "Premisli. Jej. Varuj." ("Think. Eat. Save."), se je nanašala na hrano, ki jo zavržemo v gospodinjstvih. Ker je problematika aktualna, ji velja nameniti nekaj pozornosti tudi na ravni običajnega vsakdana.

Če veljajo podnebne spremembe danes za enega najresnejših problemov človeštva in nas strokovnjaki pozivajo k njihovi blažitvi z omejevanjem emisij toplogrednih plinov, predvsem ogljikovega dioksida (CO2), oziroma k zmanjševanju "ogljičnega ali CO2 odtisa" (carbon footprint) – npr. z manj vožnjami z osebnim avtomobilom, ločevanjem odpadkov, varčevanjem z energijo, obnovo energijsko potratnih stavb, uporabo alternativnih virov energije itd. – pa je veliko premalo slišati o vplivu na podnebne spremembe, ki jih imajo prehranske navade in zavržena hrana. Zavržena hrana predstavlja dvakratno breme za okolje; najprej v fazi pridelave oziroma predelave in transporta, drugič pa še kot odpadek. Zato je tako imenovani "okoljski odtis hrane" ali "prehranski CO2 odtis" zelo pomemben vidik podnebnih sprememb, ki ga ne smemo spregledati.

Zavržena hrana je dvakratna obremenitev

Svetovna proizvodnja hrane prostorsko zavzema 25 odstotkov vseh bivalnih zemljišč, za pridelavo vse svetovne hrane porabimo približno 70 odstotkov vse sveže vode na Zemlji, skrčimo približno 80 odstotkov gozdov in "pridelamo" 30 odstotkov emisij toplogrednih plinov. Kot je leta 2007 objavila Organizacija združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (v nadaljevanju FAO), vsaki dve sekundi uničimo območje tropskega deževnega gozda v velikosti nogometnega igrišča, da pridobimo pašne površine ali polja za pridelovanje soje, s katero nato krmimo živino, namenjeno človeški prehrani. Za en hamburger izsekamo 50 m2 tropskega deževnega gozda in kar 90 odstotkov "pljuč" planeta uničimo zaradi množične živinoreje. Intenzivna živinoreja potrebuje 17-krat več tal, 14-krat več vode in desetkrat več energije kot poljedelstvo. Pridelava enega kilograma govedine obremeni naše ozračje tako kot 250 kilometrov vožnje z avtomobilom. Kljub temu da prehranski strokovnjaki odsvetujejo pretežno na mesu osnovano prehrano, se poraba mesa povečuje. V povprečju je v letu 1970 količina mesa na prebivalca držav v razvoju znašala 10 kg mesa letno, danes jih 30, v razvitem svetu pa smo s 65 kg prišli že na 80 kg mesa letno.

Članek je del brezplačnega mesečnika "Zdravje za vse", ki ga izdaja Zavod za zdravstveno varstvo Koper. Vsi do sedaj izdani mesečniki so dostopni na njihovi spletni strani.

K prehranskemu CO2 odtisu bistveno prispeva tudi transport hrane. V 90. letih prejšnjega stoletja je bil vpeljan pojem "prehranski kilometri" (food miles) ali "hrana od daleč". Največji delež ogljikovega dioksida v ozračje prispeva hrana, večinoma sveža zelenjava in sadje, ki na police naših trgovin prispe z letalskim prevozom. Z daljšanjem verige od pridelovalca do potrošnika se veča prehranski CO2 odtis, zato je vzpostavitev t. i. "kratkih verig" med pridelovalcem in potrošnikom ena od prioritetnih nalog za znižanje tega okoljskega bremena. Resolucija o strateških usmeritvah razvoja slovenskega kmetijstva in živilstva do leta 2020 – "Zagotovimo si hrano za jutri", ki je bila sprejeta 29. 3. 2011, je eden izmed pomembnih ukrepov za spodbujanje domače pridelave sadja in zelenjave. Razveseljivo je, da pridelovalci že spreminjajo svojo poslovno politiko in se med seboj povezujejo v »skupine proizvajalcev«, ki lažje zagotavljajo celostno ponudbo lokalnih pridelkov in proizvodov, bodisi v večjih trgovskih verigah, na tržnici bodisi pri direktni prodaji in preskrbi javnih zavodov s svežimi lokalnimi pridelki in proizvodi. Lokalno pridelano ni samo bolj prijazno do okolja, temveč tudi do našega zdravja. Ima pa tudi veliko pomembnejši strateški in širši družbeni pomen. Prav zato je zelo pomembno, da posameznik – potrošnik – pri nakupovanju hrane dobro premisli tudi o nakupu takšne hrane, ki je pridelana v bližini in ima za sabo čim manj kilometrov poti.

Vsak peti Zemljan lačen, a vsako leto odvržemo 1,3 milijarde ton hrane

Po podatkih FAO vsako leto v svetovnem merilu odvržemo 1,3 milijarde ton hrane. To je več, kot je npr. v enem letu pridelajo na celotnem območju podsaharske Afrike. Ob tem ne moremo mimo dejstva, da je vsak sedmi Zemljan lačen. V najrevnejših delih sveta od lakote vsak dan umre 20.000 otrok, mlajših od 5 let. Poročilo britanskega programa WRAP (Waste & Resources Action Programme) o hrani in pijači v odpadkih iz leta 2009 pa dodatno navaja, da od kupljene hrane v razvitem svetu v enem letu zavržemo kar 25 % hrane (po masi). WRAP ocenjuje, da del te zavržene hrane, ki bi se ji lahko izognili, predstavlja za gospodinjstva v skupnih stroških približno 14 milijard evrov na leto ali povprečno 565 evrov na gospodinjstvo na leto.

Zavržena hrana je biološko razgradljiv odpadek, ki se, če ni odložena v ustrezne zabojnike (večinoma so rjave barve), na odlagališču razkraja pod anaerobnimi pogoji (brez prisotnosti zraka). V takih pogojih se sprošča deponijski plin, ki je sestavljen pretežno iz metana (CH4). Metan je bolj škodljiv od ogljikovega dioksida, ker znaša njegov potencial globalnega segrevanja 25 v 100 letih. To pomeni, da v 100 letih vsak kilogram CH4 v povprečju ogreje Zemljo 25-krat bolj kot enaka količina CO2. Iz ene tone nepredelanih bioloških odpadkov, odloženih na odlagališče, se (odvisno od deleža razgradljivega ogljika) sprosti od 120 do 180 m3 deponijskega plina.

Sodobnemu človeku ne sme biti vseeno, da kupuje prevelike količine hrane, nato pa dobršen del te hrane zavrže. In ne sme mu biti vseeno, kakšno hrano uživa, od kod je ta hrana. Mar vemo, kaj jemo? Nam je res vseeno? Je cena res edino merilo in na prehranske afere oziroma goljufije trgovcev s hrano, ki se v globalnem svetu kar vrstijo, sproti pozabljamo? Vprašajmo se vsaj, koliko časa hrana "preživi" v hladilnicah in zamrzovalnikih, ko potuje od (industrijskega) pridelovalca na drugem koncu sveta, ki jo obere/pobere še v nezrelem stanju, nato v skladišču, kjer "dozori", nato na poti do trgovine in končno do našega domačega hladilnika?

Napovedi glede prehranske (samo)oskrbe so zaskrbljujoče. Najrevnejši del prebivalstva na Zemlji bo še težje prihajal do hrane, cene živil po svetu in odvisnost od globalnega trga se bodo še naprej višale, usoda tropskih gozdov, ki "držijo" planet v ravnotežju, je negotova. To vsekakor ni samo okoljsko vprašanje ali vprašanje podnebnih sprememb. Razmislimo! Jejmo! Varujmo!