Za izgradnjo kampusov Livade in Sonček je bilo v državnem proračunu predvidenih 60 milijonov evrov. V torek bo Univerza na Primorskem odprla prvo stavbo A v kampusu Livade. Gre za kampus, za katerega je bil arhitekturni natečaj izdelan že v času rektorice Lucije Čok. Gre za še eno rektorjevo manipulacijo pred bližajočimi se volitvami?
PREDVOLILNA OTVORITEV NEDOKONČANEGA KAMPUSA: Izgubili proračunskih 60 milijonov evrov
Koper
Iz fotografij je razvidno, da prostori v stavbi A niso dokončani. Kampus Livade v zasnovi sicer predvideva štiri stavbe s tremi študentskimi domovi. Vabilo, s katerim Univerza na Primorskem vabi na slavnostni dogodek, vsebuje "priporočilo za gospe: hlače". Najprej bodo zasadili cepič najstarejše vinske trte na svetu, nato se bodo zvrstili slavnostni govorniki ministrica za izobraževanje Maja Makovec Brenčič, rektor Dragan Marušič in izolski župan Igor Kolenc.
Bo izolska občina zahtevala zemljišče nazaj?
Glede na to, da se je občina Izola pred dvema letoma odločila za prekinitev pogodbe o podelitvi stavbne pravice za kampus iz leta 2007, pa tudi glede na to, da stavba ni dokončana, smo Kolenca vprašali, ali se otvoritve namerava udeležiti. »Glede na to, da gre za uradno odprtje, sklepamo, da je stavba dokončana,« so odgovorili na občini Izola.
S pogodbo leta 2007 je izolska občina univerzi podelila brezplačno stavbno pravico za dobo 99 let. Šlo naj bi za 22.543 kvadratnih metrov občinskih zemljišč. Univerza se je zavezala, da bo v dveh letih razpisala natečaj in v naslednjih dveh letih pridobila gradbeno dovoljenje. Pogodba vsebuje klavzulo, ki določa, da v kolikor univerza ne pridobi gradbenega dovoljenja v štirih letih, pogodba predčasno preneha. Februarja 2013 je Kolenc univerzi poslal dopis o prekinitvi pogodbe.
Za kampusa rezerviranih 60 milijonov evrov
Oba prejšnja rektorja sta od županov dobila zemljišče sredi Izole in v bližini centra Kopra. Šlo naj bi za približno 18.500 kvadratnih metrov komunalno opremljenega zemljišča. V republiških razvojnih programih so bila do prihoda rektorja Marušiča za Univerzo na Primorskem rezervirana visoka sredstva za izgradnjo kampusov. Za izgradnjo kampusa Livade 20 milijonov evrov, za izgradnjo kampusa Sonce 40 milijonov evrov.
Izolski župan naj bi torej zahteval zemljišče nazaj. Koprski župan Boris Popovič pa naj bi na tem zemljišču že naredil idejni natečaj za izgradnjo najvišje stolpnice.
Namesto nadaljevanja projektov revizije
Sedanje vodstvo univerze naj bi, namesto nadaljevanja projektov, le te zaustavilo in pričelo na njih izvajati številne revizije, za katere naj bi se nenamensko trošila finančna sredstva za investicije. Načrtovana sredstva naj bi torej padla v vodo, univerza naj bi izpadla iz pomembnih državnih načrtov in tudi iz državnega proračuna. Prostorska stiska univerze pa se do danes ni rešila.
Občini Izola in Koper pretita, da bosta zemljišči vzeli nazaj. Naročilo idejnih rešitev arhitektom za izgradnjo najvišje evropske stolpnice je bilo objavljeno lani. Univerza bo v tem primeru ostala brez 18.422 kvadratnih metrov zemljišča v vrednosti 350 evrov z dodatno oproščenim komunalnim prispevkom v višini 1,5 milijona evrov. Veliko škodo bi pomenila tudi izguba 36.000 kvadratnih metrov zemljišč v kampusu Livade.
Marušič: Kampus Sonček neuresničljiv projekt
Rektor Marušič je pred dnevi dejal, da je bil kampus Sonček neuresničljiv projekt. A glede na podatke finančnega stanja sredstev za investicije ob primopredaji tega ne bi mogli reči: za izplačila po pogodbi MVZT 2.534.589,33 evrov, iz unovčene bančne garancije za Livade 471.157,23 evrov, skupaj s sredstvi SIGMA torej 3.236.348,29 evrov ter neizkoriščeni poroštveni kredit v višini 5,7 milijona evrov. Plus načrtovana sredstva v državnih razvojnih programih za kampus Sonce 40 milijonov evrov in Kampus Livade 20 milijonov evrov.
Zakaj se sredstva niso izkoristila za prepotrebne prostorske zmogljivosti univerze, je torej več kot primerno vprašanje, na katerega bomo odgovor kot kaže dobili od novega rektorja.
@ @@@a sploh berete |
28 .10. 2015 ob 20: 54
0
Daj daj, darovčiček, pripoveduj ti pravljice o "mega uspešnosti" Velikega Šefota in njegovega kroga inkriminiranih rentnikov ter opričnikov na ZRS-jevskih pralnicah možganov preprostega, zasužnjenega ljudstva, med odmori govorov Velikega Direktorja/wannabe rektorja. Darovčički v zadnjih 4 letih, odkar se je darovčističnim šefovalcem pristriglo perutničke, niste bili sposobni ničesar drugega od zavijanja v luno ob silnih materialnih izgubah dotičnih nekdanjih lokalnih akademskih baronov, lažnih veličin in umsko-moralnih bankrotirancev. Vse velike besede o "univ. razvoju" in "borbi za mlade" so (bile) le ceneno in prozorno upravičevanje živalskega služenja lokalnega petparačkega znanstvenička tipa Darovec in podobnih tičkov in tičic, ki v življenju niso bili sposobni centa zaslužiti stran od proračunskega korita. Podobe darovčistične bede in zlaganosti, ki jim je že davno tega odzvonilo.
Ti kr neki klatiš, do sedaj še ni bilo v nobenem primeru dokazana (po preiskavah), da se na Livadah ali na katerikoli drugi gradnji kdorkoli okoristil. Dejstvo pa je, da je projekt SIGMA nastal na ZRS, ki ga je uspešno prijavil in izpeljal, sadaj pa se marušič tik red volitvami kiti z njim. Pri tem pa nenamensko zapravil cel kup denarja, ki ga ministrstvo terja nazaj. Žal se to ne da razumeti drugače, kot da se nekdo kiti s tujim perjem in to z Bohinčevim, Darovčevim, od Astrid...., skratka vseh tistih, ki jih Marušič poskuša kriminalizirat, sam pa počne, nič drugega kot to.
Pri drugih investicijah, pa kot je slišat, je še večja katastrofa. Skratka ta tip ni sposoben izpeljat nič konstruktivnega, odlično pa obvlada destrukcijo.
Pri drugih investicijah, pa kot je slišat, je še večja katastrofa. Skratka ta tip ni sposoben izpeljat nič konstruktivnega, odlično pa obvlada destrukcijo.
Ja, seveda. Celoten "problem" je dejansko nastal, ker se Darovec na račun svojega "uspešnega meneđerstva" ni mogel več kititi s TUJIM, tj. davkoplačevalskim perjem - tale gradbeni projektič je eklatanten primer, kako so Darko in njegovi prijateljčki razumeli "univerzitetni razvoj" in "prispevanje skupnosti": kao zagotovimo nek mega projekt (v resnici nategantska malenkost s pomočjo paramafijskih povezav, ki jih imamo vzpostavljene širom državne uprave), samo za to, da lahko potem v ozadju sami grabimo levo in desno, kolikor nam nesejo žepi.
Ejejej, dragi moji darovčički, močno dvomim, da vam bo uspelo še kdaj koga nasrati.
Ejejej, dragi moji darovčički, močno dvomim, da vam bo uspelo še kdaj koga nasrati.
Najprej preberite kaj piše članek. To ni laž - glejte slike. Če vam niso dovolj, pejte danes tja in si oglejte na lastne oči, če vas bodo spustili v stavbo in višja nadstropja. In potem udrihajte po Darvčikih, Maruškotih, itd.
Eh ja, Bufončina ... Definitivno pripadnik trdega jedra fanatičnih darovčikov. Izkoriščevalec in okoriščevalec na n-to potenco, tipičen Darkov rentnik, ki je za Velikim Šefotom pred leti celo pretakal solzice ... 'Nuff said.
Danes nam je pisal dr. Bufon. Delim z njim vsako besedo, ki ji je napisal.
Mimogrede, darovčik, "forget" se piše z enim samim t-jem - vsaj to bi vas na ZRS-ju lahko naučili ... Aja, sem pozabil, tam nihče ne zna angleščine (pa še italijanščina je bolj tako tako, da o slovenščini niti ne govorim).
Skratka, pri tabloidnem zmazku, ki ga polupismeni pejsta v komentar (sam tako ne zna sproducirati ničesar, kar ne bi spominjalo na neandertalsko kruljenje), so ključne iniciale na koncu članka - "E. C." Torej ena in edina Manipulantka Leta. DON'T FORGET, THAT'S ALL YOU NEED TO KNOW.
Skratka, pri tabloidnem zmazku, ki ga polupismeni pejsta v komentar (sam tako ne zna sproducirati ničesar, kar ne bi spominjalo na neandertalsko kruljenje), so ključne iniciale na koncu članka - "E. C." Torej ena in edina Manipulantka Leta. DON'T FORGET, THAT'S ALL YOU NEED TO KNOW.
Da ne bi pozabili in tu ne gre za prosto domišljijo pač pa na kriminalistično preiskavo oprta dejstva:
"Kriminalisti se opirajo na zaseženo dokumentacijo, ki, kot kaže, močno bremeni četverico osumljenih. Odvetnik UP-ja Velimir Cugmas je osumljen napeljevanja k zlorabi položaja, ovadena pa sta še dekanja FAMNIT-a Klavdija Kutnar in direktor univerzitetnega Inštituta Andrej Marušič Vito Vitrih.
Marušiču očitajo, da je brez pooblastil, mimo statuta in zakona o javnem naročanju, z odvetnikom Velimirjem Cugmasom sklenil pogodbo o pravnem svetovanju, potem ko je Cugmas, ki je ovaden za napeljevanje k zlorabi položaja, Marušiču priskrbel nabor odvetnikov, ki naj jih FAMNIT povabi v postopku zbiranja ponudb.
Kriminalisti: Cugmas Marušiču izstavil račun, še preden je bil izbran
Odvetnika, ki ju je predlagal Cugmas, sta njegova znanca, prihajata, tako kot on, iz Slovenskih Konjic, eden ima odvetniško pisarno streljaj od Cugmasove, drugi pa je bil tri leta celo zaposlen v Cugmasovi pisarni.
Oba odvetnika sta oddala višjo ponudbo od Cugmasove, zato so preiskovalci prepričani, da je bil izbor vnaprej dogovorjen, Marušič pa je javno zbiranje ponudb odredil zgolj zato, da je zadostil formalnostim. Bil je tudi eden izmed dveh članov razpisne komisije, pritožba nad izborom ni bila mogoča.
Dokaz, da sta se Marušič in Cugmas vnaprej dogovorila, je za kriminaliste tudi datumsko sosledje; Cugmas je pravne storitve za Marušiča opravljal že pred oddajo javnega naročila in pred podpisom pogodbe, za kar je tudi izstavil račun, eno izmed pogodb pa je pripravil že istega dne, ko je bil uradno obveščen o izboru.
Izročilno pogodbo plačala fakulteta
Marušič je Cugmasu omogočil poseben status; bil je edini od odvetnikov, ki so opravljali pravne storitve bodisi za članice bodisi za univerzo, ki je za svetovanje Marušiču prejemal mesečni pavšal. Izplačila za druge pravne storitve so mu izplačevali po odvetniški tarifi in kot ugotavlja policija, celo brez obvezne objave naročila na javnem portalu, ko je znesek presegal 40 tisoč evrov. Tako je Marušič Cugmasu izplačal enkrat 96 tisoč evrov in drugič 67 tisoč evrov, ne da bi naročilo objavili v skladu z zakonom.
Cugmas pa, kot kaže, pravnih nalog ni opravljal samo za Marušiča - dekana, pač pa tudi za Marušiča - državljana. V zaseženi dokumentaciji so preiskovalci našli računa, ki ju je Cugmas izstavil FAMNIT-u, ko je za Marušiča pripravil dve pogodbi o dedovanju. Cugmas je pravno svetoval tudi v zadevi, ki se je nanašala na Marušičevega brata, račun v znesku 1.000 evrov je izstavil rektoratu UP-ja, nato pa so ga preknjižili na FAMNIT, navaja ovadba.
Ročni dopisi in antidatiranje? Toži in služi.
Ko se je Marušič leta 2012 povzpel na rektorski stolček, je s Cugmasom sprva sklenil aneks k prvotni pogodbi. Aneks sta nato preklicala v novi pogodbi, ki pa po njunih besedah tudi ni bila veljavna, čeprav je Cugmas prejemal izplačila na njeni podlagi. Preiskovalci ugotavljajo, da sta se šla po domače; izpustila sta protikorupcijsko klavzulo, dogovor o višini odvetniške nagrade sta ročno popravila, na pogodbo pa, prav tako ročno dopisala, da ne velja več, čeprav so priče izpovedale, da ročnega pripisa neveljavnosti tam nikoli ni bilo, zato kriminalisti sklepajo, da je nastal pozneje, po lanski hišni preiskavi.
Cugmas, ki je do zdaj z UP-jem zaslužil že blizu 300.000 evrov, z javnimi institucijami pa milijon 400 tisoč evrov, na primorski univerzi še vedno prejema mesečni pavšal v znesku 2.400 evrov, nezanemarljive zneske pa si zaračunava tudi po odvetniški tarifi. Poleg tega si je že od začetka zaračunaval kilometrino iz Slovenskih Konjic, urnino, odsotnost iz pisarne, nagrade za ovadbe in tožbe zoper državne institucije, kot je ministrstvo za šolstvo, podjetja, novinarje, zaposlene ...
"Kazenska ovadba je šele naznanilo nekega suma, ki ima lahko elemente kaznivega dejanja, in vi veste, da to traja že dve leti," je ovadbo za TV Slovenija skopo komentiral Cugmas, ko smo ga skupaj z rektorjem ujeli pred koprskim sodiščem. Rektor je mimo kamere odhitel brez besed.
Rudi Bučar brez stroškovnega mesta
Čeprav trdi, da je vse potekalo zakonito, pa ovadba močno obremenjuje tudi dekanjo FAMNIT-a Klavdijo Kutnar, ki naj bi na prikrit in nezakonit način maja 2013 organizirala matematično konferenco, v bistvu pa je šlo za rektorjevo rojstnodnevno zabavo. Kutnarjeva je mimo javnega naročila in brez odobritve strokovnih služb ter nedoločenega stroškovnega mesta odredila, da se iz sredstev fakultete za matematiko plača tisk katalogov, nastop Rudija Bučarja in glasbene skupine, najem mestne športne dvorane, degustacijo v vinski kleti, torto, pogostitev, večerjo v enem izmed gostišč ter prenočitve gostov.
10 tisočakov preskoči na PH krivulje ...
Ko je prišla zadeva v javnost in se je, navajajo preiskovalci, Kutnarjeva zavedala svojega nezakonitega ravnanja, je del stroškov - 950 evrov - poravnala sama, preostalo pa je ob pomoči soovadenega direktorja Inštituta Andrej Marušič (IAM) Vita Vitriha z internimi računi preknjižila na IAM, in sicer na raziskovalne projekte Hamiltonski cikli v točkovno tranzitivnih grafih in PH-krivulje in njihove posplošitve ter druge projekte, katerih nosilca sta bila prav Klavdija Kutnar in Vito Vitrih. Za tako preknjižbo ni bilo nobene pravne podlage, s svojim početjem pa sta, ugotavljajo kriminalisti, FAMNIT-u in IAM-u povzročila dobrih 10.000 evrov škode.
Pri tem se čudijo, da revizorska hiša ABC nenamenske porabe sploh ni problematizirala. Nasprotno, sklenila je, da je bil denar za "konferenco" namensko uporabljen. Velja spomniti, da je revizijo naročila in plačala univerza sama.
Do pravnomočnosti tišina!
Na univerzi ovadbe že ob našem razkritju niso komentirali. Raje so se odločili za protinapad. Naša vprašanja so razumeli "kot poskus nadaljevanja zlorab na škodo UP-ja". Sklepajo, da je naš motiv "vnovična diskreditacija in škodovanje ugleda UP-ja"." (Vir: MMC; E.C.)
"Kriminalisti se opirajo na zaseženo dokumentacijo, ki, kot kaže, močno bremeni četverico osumljenih. Odvetnik UP-ja Velimir Cugmas je osumljen napeljevanja k zlorabi položaja, ovadena pa sta še dekanja FAMNIT-a Klavdija Kutnar in direktor univerzitetnega Inštituta Andrej Marušič Vito Vitrih.
Marušiču očitajo, da je brez pooblastil, mimo statuta in zakona o javnem naročanju, z odvetnikom Velimirjem Cugmasom sklenil pogodbo o pravnem svetovanju, potem ko je Cugmas, ki je ovaden za napeljevanje k zlorabi položaja, Marušiču priskrbel nabor odvetnikov, ki naj jih FAMNIT povabi v postopku zbiranja ponudb.
Kriminalisti: Cugmas Marušiču izstavil račun, še preden je bil izbran
Odvetnika, ki ju je predlagal Cugmas, sta njegova znanca, prihajata, tako kot on, iz Slovenskih Konjic, eden ima odvetniško pisarno streljaj od Cugmasove, drugi pa je bil tri leta celo zaposlen v Cugmasovi pisarni.
Oba odvetnika sta oddala višjo ponudbo od Cugmasove, zato so preiskovalci prepričani, da je bil izbor vnaprej dogovorjen, Marušič pa je javno zbiranje ponudb odredil zgolj zato, da je zadostil formalnostim. Bil je tudi eden izmed dveh članov razpisne komisije, pritožba nad izborom ni bila mogoča.
Dokaz, da sta se Marušič in Cugmas vnaprej dogovorila, je za kriminaliste tudi datumsko sosledje; Cugmas je pravne storitve za Marušiča opravljal že pred oddajo javnega naročila in pred podpisom pogodbe, za kar je tudi izstavil račun, eno izmed pogodb pa je pripravil že istega dne, ko je bil uradno obveščen o izboru.
Izročilno pogodbo plačala fakulteta
Marušič je Cugmasu omogočil poseben status; bil je edini od odvetnikov, ki so opravljali pravne storitve bodisi za članice bodisi za univerzo, ki je za svetovanje Marušiču prejemal mesečni pavšal. Izplačila za druge pravne storitve so mu izplačevali po odvetniški tarifi in kot ugotavlja policija, celo brez obvezne objave naročila na javnem portalu, ko je znesek presegal 40 tisoč evrov. Tako je Marušič Cugmasu izplačal enkrat 96 tisoč evrov in drugič 67 tisoč evrov, ne da bi naročilo objavili v skladu z zakonom.
Cugmas pa, kot kaže, pravnih nalog ni opravljal samo za Marušiča - dekana, pač pa tudi za Marušiča - državljana. V zaseženi dokumentaciji so preiskovalci našli računa, ki ju je Cugmas izstavil FAMNIT-u, ko je za Marušiča pripravil dve pogodbi o dedovanju. Cugmas je pravno svetoval tudi v zadevi, ki se je nanašala na Marušičevega brata, račun v znesku 1.000 evrov je izstavil rektoratu UP-ja, nato pa so ga preknjižili na FAMNIT, navaja ovadba.
Ročni dopisi in antidatiranje? Toži in služi.
Ko se je Marušič leta 2012 povzpel na rektorski stolček, je s Cugmasom sprva sklenil aneks k prvotni pogodbi. Aneks sta nato preklicala v novi pogodbi, ki pa po njunih besedah tudi ni bila veljavna, čeprav je Cugmas prejemal izplačila na njeni podlagi. Preiskovalci ugotavljajo, da sta se šla po domače; izpustila sta protikorupcijsko klavzulo, dogovor o višini odvetniške nagrade sta ročno popravila, na pogodbo pa, prav tako ročno dopisala, da ne velja več, čeprav so priče izpovedale, da ročnega pripisa neveljavnosti tam nikoli ni bilo, zato kriminalisti sklepajo, da je nastal pozneje, po lanski hišni preiskavi.
Cugmas, ki je do zdaj z UP-jem zaslužil že blizu 300.000 evrov, z javnimi institucijami pa milijon 400 tisoč evrov, na primorski univerzi še vedno prejema mesečni pavšal v znesku 2.400 evrov, nezanemarljive zneske pa si zaračunava tudi po odvetniški tarifi. Poleg tega si je že od začetka zaračunaval kilometrino iz Slovenskih Konjic, urnino, odsotnost iz pisarne, nagrade za ovadbe in tožbe zoper državne institucije, kot je ministrstvo za šolstvo, podjetja, novinarje, zaposlene ...
"Kazenska ovadba je šele naznanilo nekega suma, ki ima lahko elemente kaznivega dejanja, in vi veste, da to traja že dve leti," je ovadbo za TV Slovenija skopo komentiral Cugmas, ko smo ga skupaj z rektorjem ujeli pred koprskim sodiščem. Rektor je mimo kamere odhitel brez besed.
Rudi Bučar brez stroškovnega mesta
Čeprav trdi, da je vse potekalo zakonito, pa ovadba močno obremenjuje tudi dekanjo FAMNIT-a Klavdijo Kutnar, ki naj bi na prikrit in nezakonit način maja 2013 organizirala matematično konferenco, v bistvu pa je šlo za rektorjevo rojstnodnevno zabavo. Kutnarjeva je mimo javnega naročila in brez odobritve strokovnih služb ter nedoločenega stroškovnega mesta odredila, da se iz sredstev fakultete za matematiko plača tisk katalogov, nastop Rudija Bučarja in glasbene skupine, najem mestne športne dvorane, degustacijo v vinski kleti, torto, pogostitev, večerjo v enem izmed gostišč ter prenočitve gostov.
10 tisočakov preskoči na PH krivulje ...
Ko je prišla zadeva v javnost in se je, navajajo preiskovalci, Kutnarjeva zavedala svojega nezakonitega ravnanja, je del stroškov - 950 evrov - poravnala sama, preostalo pa je ob pomoči soovadenega direktorja Inštituta Andrej Marušič (IAM) Vita Vitriha z internimi računi preknjižila na IAM, in sicer na raziskovalne projekte Hamiltonski cikli v točkovno tranzitivnih grafih in PH-krivulje in njihove posplošitve ter druge projekte, katerih nosilca sta bila prav Klavdija Kutnar in Vito Vitrih. Za tako preknjižbo ni bilo nobene pravne podlage, s svojim početjem pa sta, ugotavljajo kriminalisti, FAMNIT-u in IAM-u povzročila dobrih 10.000 evrov škode.
Pri tem se čudijo, da revizorska hiša ABC nenamenske porabe sploh ni problematizirala. Nasprotno, sklenila je, da je bil denar za "konferenco" namensko uporabljen. Velja spomniti, da je revizijo naročila in plačala univerza sama.
Do pravnomočnosti tišina!
Na univerzi ovadbe že ob našem razkritju niso komentirali. Raje so se odločili za protinapad. Naša vprašanja so razumeli "kot poskus nadaljevanja zlorab na škodo UP-ja". Sklepajo, da je naš motiv "vnovična diskreditacija in škodovanje ugleda UP-ja"." (Vir: MMC; E.C.)
Vesoljnim darovčikom, ki so ravnokar odkrili koncepte, kot so "strokovnost", "znanstvenost" ter "plagiiranje":
PRVA TOČKA ALI BEDA NEKEGA DOKTORATA – POT DO ŠEPAVEGA ZNANSTVENEGA PISANJA (ŠTIH) (več o problematiki Darovčevega znanstvenega pisanja in Peter Štihovi kritiki slednjega v posebnem sestavku) IN PLAGIATORSTVA (PLETIKOSIĆ)
Zgolj površni pregled DD-jevega doktorata Gospodarstvo severozahodne Istre v obdobju zatona Beneške republike (16.–18. stoletje) v luči delovanja zastavljalnic »Mointe di Pieta« v Kopru in Piranu (1998) hitro postreže z odgovorom, zakaj njegova omemba pri resnih in od DD-ja eksistenčno neodvisnih zgodovinarjih (beri: onih z intelektualno in materialno podlago, ki jim omogočata razmišljanje z lastno glavo) vzbudi le prezirljivo prhanje: to utelešenje principa delovanja po liniji najmanjšega odpora v papirnati obliki je mogoče najlaže opisati kot neskončno nizanje vsot in vsotic, ki so jih novoveške davčne oblasti izterjale, so jim bile izplačane ali celo kako odtujene (mar DD v vsakodnevni realnosti udejanja antično krilatico o zgodovini kot učiteljici življenja?). Poleg natančnega seznanjanja z istrskimi merskimi enotami tekst radovednemu bralcu postreže tudi s podatki o nihanju produkcije oljčnega olja ter ulova izolskih ribičev, obdelanimi brez osnovnih statističnih znanj (dvojni doktor Neven Borak je DD-ja nekoč pred FHŠ-jevskim avditorijem na simpoziju o gospodarskih krizah javno opozoril na metodološko pomanjkljivost kvantitativnih podatkov, ki jih je p(r)odajal, a se je DD ob možakovem vljudnem pozivu k znanstveni debati vedel kot zmedeni šolarček, ki ga je »tršica« zalotila pri nečednem početju. V pojasnilo je DD zmogel le neartikulirano sopihanje in brundanje, njegov urni umik z govorniškega odra v zavetje stanovskih tovarišev pa je v kali zatrl vsakršno upanje na javno pretresanje metodoloških zagat).
Doktorat pa ni zgolj nepopisno dolgočasno branje (slednje je – odkrito povedano – od znanstvenih izdelkov pač večinoma treba pričakovati) temveč tudi odraz intelektualne revščine in lenobnosti, uničujoče kombinacije, katere rezultat je kanaliziranje majhnega korpusa virov, ki so bili DD-ju v času dela v koprskem arhivu pač neposredno pri roki, v strogo lokalno zamejeno »gospodarsko zgodovino« (lokalpatriotizem se v uvodu skuša prodati kot »mikroštudija«, za katero pa avtorju manjkajo najosnovnejši metahistorični ter metodološki nastavki), ki bolj kot stoji pade brez enega samega poskusa sinteze, primerjave ali razmisleka o spoznanjih. Iluzije o lastni veličini in zaslužkarski avanturizem sta pripeljala do tega, da je bila ta žalost pod strašljivo anahronističnim naslovom Davki nam pijejo kri (vzetim iz partizanske pesmi!) izdana – kje drugje! – pri DD-jevi hišni (beri: »zasebni«) založbi Annales (zlonamerneži bi hitro pripomnili, da zadeve tako ali tako ne bi hotel izdati nihče drug), čeprav si ne bi zaslužila drugega kot nabiranja prahu na domoznanskih oddelkih primorskih (oprostite, severozahodno istrskih) knjižnic.
Nepristranskemu opazovalcu se ob zapisanem porodi naslednja dilema: »Uničojoča kritika je gotovo plod zlonamernosti, saj morajo imeti znanstvene institucije vendar vgrajen varnostni mehanizem, namenjen selekcioniranju doktorskih disertacij in zagotavljanju njihove kakovosti. Dokaz o ustreznosti naloge je torej že samo dejstvo, da je prestala proces ocenjevanja, ki ga je izvedla skupina akademikov, bdečih nad disertacijo.« Nepristranskež ima v popolnoma abstraktnem smislu seveda popolnoma prav, a kot bo pokazano v nadaljevanju, so tisto, kar kroji potek dogodkov, intervencije resničnosti in z njimi zvezani (žal tudi malenkostni in sebični) človeški interesi. Kandidatu za doktoranda dodeljeni mentor je tisti, ki ima glavno besedo pri procesu nastajanja doktorske disertacije in njene ratifikacije kot znanstveno legitimne. Mentorica DD-ju je bila namreč gospa dr. Darja Mihelič, ena vodilnih slovenskih strokovnjakinj za zgodovino srednjeveških mest ter avtoritet medievalistike, zaposlena na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRS SAZU, pri čemer se o tem, ali je na njeno oceno izdelka kakorkoli vplivalo dejstvo, da je nadebudni DD v letih pisanja dokotrata »vršil dolžnosti« predesednika Znanstvenega sveta ZRS Koper (1994–1996), lahko samo ugiba; vsekakor pa je neizpodbitno, da je njeno poznanstvo z DD-jem je v prihodnosti obrodilo naslednje rezultate (vsi podatki so vzeti iz doktoričine uradne ter vsakomur na spletu dostopne biografije): 1. Petinska zaposlitev na Fakulteti za Humanistične študije v Kopru od leta 2002 naprej (DD je tamkaj med letoma 2000 in 2002 »vršil dolžnosti« dekana). 2. Članstvo v odboru Zgodovinskega društva za južno Primorsko. 3. Članstvo v uredniškem odboru revije Annales. 4. Članstvo v habilitacijski komisiji Univerze na Primorskem. 5. Sodelovanje pri projektu Uporniške preživetvene strategije na Slovenskem (16.–19. stoletje), ki ga vodi DD.
Skratka, doktorska disertacija, zrelostni izpit dozorevajočega znanstvenika, ki naj bi dokazovala posameznikovo sposobnost ustvarjalnega, samostojnega, kompetentnega in metodološko podkovanega znanstvenega delovanja, se je v primeru DD sprevrgla v groteskno, izkrivljeno karikaturo vseh splošno sprejetih akademskih meril ter vrednot. Ta temni madež celotne slovenske humanistike, med modre platnice zvezan spomenik puhle megalomanije ter bolestnega konformizma, stremuštva in oportunizma, naj bo svarilo bodočim rodovom akademikov ter znanstvenikov in zgled, kako naj se ne dela, če se hoče doseči vsaj minimum znanstvenosti.
DRUGA TOČKA ALI RAZBOHOTENE AMBICIJE PO VODILNIH FUNKCIJAH IN ZAHRBTNO MAŠČEVANJE NEDOLŽNIM
Patološka ambicioznost in brezmejno častihlepje sta Darovca že kmalu po zaposlitvi v Pokrajinskem arhivu Koper, ko je komaj vstopil v četrto življensko dekado, gnala k jurišu na vodilni položaj v državni instituciji, ki jo je najverjetneje – pač po zgledu svojih botrov na makrozemski ravni slovenske družbe – nameraval »sprivatizirati« in voditi kot lastno »firmo«. Premagan od zdravih sil – zgodovinarke Maruše Zagradnik – , se ni zadovoljil z lizanjem ran, temveč je skupaj s življenjsko sopotnico, profesorico zgodovine in sociologije, zasnoval podlo protiofenzivo, naperjeno proti popolnoma nedolžni žrtvi – direktoričinem potomcu, ki je imel čast postati edini dijak v svojem letniku na Koprski gimnaziji, ki mu ni uspelo narediti zgodovine. Predmet je tedaj in tam – preden je ob soprogovem (ne)slutenem vzponu nastopila bliskovito in bleščečo znanstveno kariero, ki ji je v sodobni zgodovini enak le primer vèlike kemičarke Elene Ceauşescu – predavala soproga nesojenega direktorja arhiva, Vida Rožac Darovec. Pritožbe obupanih roditeljev in mladeniča na naslov šolskih organov kot partijska celica monolitne profesorske skupnosti niso uspele prepričati in ravnatelj je fantu na osebnem razgovoru kot edino možnost, v kolikor mu seveda srednješolskih klopi ni bilo v interesu guliti tja do srednjih let, prijateljsko predlagal izpis iz koprske gimnazije, in prepis na kako drugo šolo (verjetno tako, kjer za prisotnost DD-jevih lovk ni obstajala niti teoretična možnost).
Nauk zgodbe: Že zgodaj se je torej vrli DD SPECIALIZIRAL ZA UNIČEVANJE PRIHODNOSTI MLADIH LJUDI, varno skrit za branikom uradnih ustanov.
TRETJA TOČKA ALI KANALI DO DRŽAVNEGA FINANČNEGA KORITA
V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je za v knjižni obliki izdano disertacijo (kvalitetno, na trdem delu – tj. prvoosebnem mukotrpnem brskanju po arhivih brez izkoriščanja zastonjske delovne sile mladih znanstvenih udarnikov – temelječe historiografsko delo) sodelavec ljubljanskega Inštituta za novejšo zgodovino od pristojnega ministrstva »pokasiral« nekaj piškavih grošev, medtem ko je Darovec – tedaj še daleč od zvenečega naziva doktor in primorski javnosti poznan predvsem kot redni pisec eno- do dvostranskih historiografskih prispevčičev za Primorska srečanja, spisov, ki so bili na kakovostni ravni pomožnega arhivista (eden od naslovov: H kolonjam in kaminom) – za svoj franšizni, neštetokrat v nedopolnjeni in nepopravljeni obliki ponatiskovani priročniček Pregled zgodovine Istre leta 1992 ko je knjižica prvič ugledala luč sveta, zahvaljujoč pajkovi mreži gosto prepletenih vezi v institucijah tedaj še mlade Republike Slovenije, prejel kar trikrat večjo vsoto kot omenjeni INZ-jevski zgodovinar.
K omenjenemu učbeničku o istrski zgodovini še tole: bojda niso bili v njegov nakup prisiljeni zgolj študenti koprske FHŠ, temveč že pred njeno ustanovitvijo začrnokalski osnovnošolci ter srednješolci (oziroma šolske knjižnjice) – še en primer psevdoznanstvenega tajkunizma pred obstojem ZRS in FHŠ!
ČETRTA TOČKA ALI »DAJ – DAM« METODE ZNANSTVENEGA UVELJAVLJANJA »FIRME«
Uničujoče posledice za nekompromitirano slovensko humanistiko, ki jih je imelo (in jih še vedno ima) DD-jevo neutrudljivo dolgoletno lobiranje, so porazne in se bodo čutile še dolgo, če je soditi po izžetemu, zgubanemu ter zgaranemu obrazu ostarelega zgodovinarja, ki se z žalostjo v očeh spominja dogodkov izpred približno desetih let (predstavljena zgodba temelji na ustnem izročilu in lahko njeno točnost potrdi šele proces vzporednega preverjanja arhivskih dokumentov): Ko se je kislega dne konec oktobra 2003 delovni kolektiv Inštituta za novejšo zgodovino hladnih, premočenih nog vrnil s pogreba, na katerem se je še zadnjič poslovil od dolgoletnega sodelavca in enega od podpornih stebrov inštituta, dr. Toneta Ferenca, ga je na pisalnih mizah čakalo neprijetno presenečenje: od pristojnega ministrstva opravljena evaluacija humanističnih institucij je INZ uvrstila na neslavno predzadnje mesto. Vzrok za intenzivno mrščenje obrvi je bil v svežem spominu, da je INZ v prejšnji oceni, izdelani pred pičlimi nekaj meseci, zasedal še prestižno drugo mesto. Čemu tak nenaden padec? Od enih do drugih stisnjenih ustnic se je kot plamen naglo pričela širiti ena sama zlovešča beseda: »Čokova«. Slednja je letela na tedaj že bivšo ministrico za šolstvo, znanost in šport dr. Lucijo Čok, ki je funkcijo opravljala do decembra 2002, a je vpliv DD-jeve someščanke, dobre prijateljice in zlasti predhodnice na direktorskem položaju ZRS Koper (1994–2000), ki mu ga je še toplega predala pred odhodom v visoko politiko, skoraj eno leto po prenehanju ministrovanja kot težak, strupen oblak z usodnimi posledicami lebdel nad zbranimi zgodovinarji. Domneva, da ne gre za kratkovidno uradniško pomoto, temveč za rezultat DD-jevega zakulisnega rovarjenja, se je potrdila, ko so prisotni opazili, da se je ZRS na drugo mesto nenadoma povzpelo iz dovčerajšnjega predzadnjega, in tako z INZ-jem preprosto zamenjalo položaja. Tako je torej čudodelec DD gradil ugled »svoje« znanstvene »firme«.
PETA TOČKA ALI NARAVNI TALENT ZA OKORIŠČEVALSKO ROKOVANJE S FINANCAMI
Nepravilnosti v delovanju Zgodovinskega društva za južno Primorsko, kjer DD opravlja (le na papirju zgolj častno) funkcijo dolgoletnega tajnika, so se dogajale ves čas njegovega obstoja, kajti z družinskim računovodskim znanjem (mati je po poklicu računovodkinja) oboroženi DD je izkoristil vsako priložnost, da je določen del od države (Salvator Žitko v članku Poročilo o delu Zgodovinskega društva za južno Primorsko v obdobju 1989–2008, kot sofinancerje navaja naslednje ustanove: Ministrstvo za znanost in tehnologijo, Ministrstvo za kulturo in Znanstveni inštitutu Filozofske fakultete v Ljubljani. Acta Histriae, let. 16, 2008, št. 4, str. 640) ter samoupravnih teles (Občina Koper in Skupnost obalnih občin. Op. cit.) dobronamerno podeljenih proračunskih sredstev ter sponzorskega denarja končal v njegovem žepu.
Banalni primer: vzemimo zgodovinarja AA, avtorja prispevka o polaganju kanalizacije v Kopru, izbranem za izid v zborniku o razvoju infrastrukture mesta Kopra, ki mu je za izplačilo honorarja na papirju namenjena vsota X; od te vsote, s katero razpolaga Društvo, njegov dolgoletni tajnik in »gonilna sila društva od ustanovitve dalje« DD odbije delež (recimo mu znesek Y) in nič hudega slutečemu zgodovinarju AA (ki ne ve za znesek X) izroči znesek Z. Kaj nato tajnik DD stori s famoznim zneskom Y, naj bo prepuščeno domišljiji. Številne druge društvene dejavnosti (kar v precejšnji meri pojasnjuje hiperaktivnost Društva na področju izdajateljstva, organizacije znanstvenih simopozijev itd.) omogočajo malverzacije po podobnem ključu, potrebne je le nekaj drznosti, pomanjkanja vrednot, neupoštevanja družbenih norm, izkoriščanja sistemske koruptivnosti ter zločinsko-živalske prebrisanosti zvezane z osnovnim vpogledom v to, »kako reči delujejo«, pa se dá (oz. se je v tranzicijski džungli dalo) v »humanistiki« hitro prebiti se kot psevdo-znanstveni psevdo-podjetnik.
Skratka: ko je bila ideja o primorski univerzi zgolj miselni zarodek, je bil DD že lepo podkovan s praktičnim znanjem, kako se okoriščati z denarjem davkoplačevalcev.
AFTERTHOUGHT
Med darovčizmu nenaklonjenimi zgodovinarji se govori še tole: DD je imel že od devetdesetih naprej pod svojim nadzorom skoraj VSE LOKALNE MEDIJE (televizijo, radio ter tiskovine), najverjetneje zaradi kombinacije familiarnih vez ter lepo zaoblih kuvert.
PRVA TOČKA ALI BEDA NEKEGA DOKTORATA – POT DO ŠEPAVEGA ZNANSTVENEGA PISANJA (ŠTIH) (več o problematiki Darovčevega znanstvenega pisanja in Peter Štihovi kritiki slednjega v posebnem sestavku) IN PLAGIATORSTVA (PLETIKOSIĆ)
Zgolj površni pregled DD-jevega doktorata Gospodarstvo severozahodne Istre v obdobju zatona Beneške republike (16.–18. stoletje) v luči delovanja zastavljalnic »Mointe di Pieta« v Kopru in Piranu (1998) hitro postreže z odgovorom, zakaj njegova omemba pri resnih in od DD-ja eksistenčno neodvisnih zgodovinarjih (beri: onih z intelektualno in materialno podlago, ki jim omogočata razmišljanje z lastno glavo) vzbudi le prezirljivo prhanje: to utelešenje principa delovanja po liniji najmanjšega odpora v papirnati obliki je mogoče najlaže opisati kot neskončno nizanje vsot in vsotic, ki so jih novoveške davčne oblasti izterjale, so jim bile izplačane ali celo kako odtujene (mar DD v vsakodnevni realnosti udejanja antično krilatico o zgodovini kot učiteljici življenja?). Poleg natančnega seznanjanja z istrskimi merskimi enotami tekst radovednemu bralcu postreže tudi s podatki o nihanju produkcije oljčnega olja ter ulova izolskih ribičev, obdelanimi brez osnovnih statističnih znanj (dvojni doktor Neven Borak je DD-ja nekoč pred FHŠ-jevskim avditorijem na simpoziju o gospodarskih krizah javno opozoril na metodološko pomanjkljivost kvantitativnih podatkov, ki jih je p(r)odajal, a se je DD ob možakovem vljudnem pozivu k znanstveni debati vedel kot zmedeni šolarček, ki ga je »tršica« zalotila pri nečednem početju. V pojasnilo je DD zmogel le neartikulirano sopihanje in brundanje, njegov urni umik z govorniškega odra v zavetje stanovskih tovarišev pa je v kali zatrl vsakršno upanje na javno pretresanje metodoloških zagat).
Doktorat pa ni zgolj nepopisno dolgočasno branje (slednje je – odkrito povedano – od znanstvenih izdelkov pač večinoma treba pričakovati) temveč tudi odraz intelektualne revščine in lenobnosti, uničujoče kombinacije, katere rezultat je kanaliziranje majhnega korpusa virov, ki so bili DD-ju v času dela v koprskem arhivu pač neposredno pri roki, v strogo lokalno zamejeno »gospodarsko zgodovino« (lokalpatriotizem se v uvodu skuša prodati kot »mikroštudija«, za katero pa avtorju manjkajo najosnovnejši metahistorični ter metodološki nastavki), ki bolj kot stoji pade brez enega samega poskusa sinteze, primerjave ali razmisleka o spoznanjih. Iluzije o lastni veličini in zaslužkarski avanturizem sta pripeljala do tega, da je bila ta žalost pod strašljivo anahronističnim naslovom Davki nam pijejo kri (vzetim iz partizanske pesmi!) izdana – kje drugje! – pri DD-jevi hišni (beri: »zasebni«) založbi Annales (zlonamerneži bi hitro pripomnili, da zadeve tako ali tako ne bi hotel izdati nihče drug), čeprav si ne bi zaslužila drugega kot nabiranja prahu na domoznanskih oddelkih primorskih (oprostite, severozahodno istrskih) knjižnic.
Nepristranskemu opazovalcu se ob zapisanem porodi naslednja dilema: »Uničojoča kritika je gotovo plod zlonamernosti, saj morajo imeti znanstvene institucije vendar vgrajen varnostni mehanizem, namenjen selekcioniranju doktorskih disertacij in zagotavljanju njihove kakovosti. Dokaz o ustreznosti naloge je torej že samo dejstvo, da je prestala proces ocenjevanja, ki ga je izvedla skupina akademikov, bdečih nad disertacijo.« Nepristranskež ima v popolnoma abstraktnem smislu seveda popolnoma prav, a kot bo pokazano v nadaljevanju, so tisto, kar kroji potek dogodkov, intervencije resničnosti in z njimi zvezani (žal tudi malenkostni in sebični) človeški interesi. Kandidatu za doktoranda dodeljeni mentor je tisti, ki ima glavno besedo pri procesu nastajanja doktorske disertacije in njene ratifikacije kot znanstveno legitimne. Mentorica DD-ju je bila namreč gospa dr. Darja Mihelič, ena vodilnih slovenskih strokovnjakinj za zgodovino srednjeveških mest ter avtoritet medievalistike, zaposlena na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRS SAZU, pri čemer se o tem, ali je na njeno oceno izdelka kakorkoli vplivalo dejstvo, da je nadebudni DD v letih pisanja dokotrata »vršil dolžnosti« predesednika Znanstvenega sveta ZRS Koper (1994–1996), lahko samo ugiba; vsekakor pa je neizpodbitno, da je njeno poznanstvo z DD-jem je v prihodnosti obrodilo naslednje rezultate (vsi podatki so vzeti iz doktoričine uradne ter vsakomur na spletu dostopne biografije): 1. Petinska zaposlitev na Fakulteti za Humanistične študije v Kopru od leta 2002 naprej (DD je tamkaj med letoma 2000 in 2002 »vršil dolžnosti« dekana). 2. Članstvo v odboru Zgodovinskega društva za južno Primorsko. 3. Članstvo v uredniškem odboru revije Annales. 4. Članstvo v habilitacijski komisiji Univerze na Primorskem. 5. Sodelovanje pri projektu Uporniške preživetvene strategije na Slovenskem (16.–19. stoletje), ki ga vodi DD.
Skratka, doktorska disertacija, zrelostni izpit dozorevajočega znanstvenika, ki naj bi dokazovala posameznikovo sposobnost ustvarjalnega, samostojnega, kompetentnega in metodološko podkovanega znanstvenega delovanja, se je v primeru DD sprevrgla v groteskno, izkrivljeno karikaturo vseh splošno sprejetih akademskih meril ter vrednot. Ta temni madež celotne slovenske humanistike, med modre platnice zvezan spomenik puhle megalomanije ter bolestnega konformizma, stremuštva in oportunizma, naj bo svarilo bodočim rodovom akademikov ter znanstvenikov in zgled, kako naj se ne dela, če se hoče doseči vsaj minimum znanstvenosti.
DRUGA TOČKA ALI RAZBOHOTENE AMBICIJE PO VODILNIH FUNKCIJAH IN ZAHRBTNO MAŠČEVANJE NEDOLŽNIM
Patološka ambicioznost in brezmejno častihlepje sta Darovca že kmalu po zaposlitvi v Pokrajinskem arhivu Koper, ko je komaj vstopil v četrto življensko dekado, gnala k jurišu na vodilni položaj v državni instituciji, ki jo je najverjetneje – pač po zgledu svojih botrov na makrozemski ravni slovenske družbe – nameraval »sprivatizirati« in voditi kot lastno »firmo«. Premagan od zdravih sil – zgodovinarke Maruše Zagradnik – , se ni zadovoljil z lizanjem ran, temveč je skupaj s življenjsko sopotnico, profesorico zgodovine in sociologije, zasnoval podlo protiofenzivo, naperjeno proti popolnoma nedolžni žrtvi – direktoričinem potomcu, ki je imel čast postati edini dijak v svojem letniku na Koprski gimnaziji, ki mu ni uspelo narediti zgodovine. Predmet je tedaj in tam – preden je ob soprogovem (ne)slutenem vzponu nastopila bliskovito in bleščečo znanstveno kariero, ki ji je v sodobni zgodovini enak le primer vèlike kemičarke Elene Ceauşescu – predavala soproga nesojenega direktorja arhiva, Vida Rožac Darovec. Pritožbe obupanih roditeljev in mladeniča na naslov šolskih organov kot partijska celica monolitne profesorske skupnosti niso uspele prepričati in ravnatelj je fantu na osebnem razgovoru kot edino možnost, v kolikor mu seveda srednješolskih klopi ni bilo v interesu guliti tja do srednjih let, prijateljsko predlagal izpis iz koprske gimnazije, in prepis na kako drugo šolo (verjetno tako, kjer za prisotnost DD-jevih lovk ni obstajala niti teoretična možnost).
Nauk zgodbe: Že zgodaj se je torej vrli DD SPECIALIZIRAL ZA UNIČEVANJE PRIHODNOSTI MLADIH LJUDI, varno skrit za branikom uradnih ustanov.
TRETJA TOČKA ALI KANALI DO DRŽAVNEGA FINANČNEGA KORITA
V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je za v knjižni obliki izdano disertacijo (kvalitetno, na trdem delu – tj. prvoosebnem mukotrpnem brskanju po arhivih brez izkoriščanja zastonjske delovne sile mladih znanstvenih udarnikov – temelječe historiografsko delo) sodelavec ljubljanskega Inštituta za novejšo zgodovino od pristojnega ministrstva »pokasiral« nekaj piškavih grošev, medtem ko je Darovec – tedaj še daleč od zvenečega naziva doktor in primorski javnosti poznan predvsem kot redni pisec eno- do dvostranskih historiografskih prispevčičev za Primorska srečanja, spisov, ki so bili na kakovostni ravni pomožnega arhivista (eden od naslovov: H kolonjam in kaminom) – za svoj franšizni, neštetokrat v nedopolnjeni in nepopravljeni obliki ponatiskovani priročniček Pregled zgodovine Istre leta 1992 ko je knjižica prvič ugledala luč sveta, zahvaljujoč pajkovi mreži gosto prepletenih vezi v institucijah tedaj še mlade Republike Slovenije, prejel kar trikrat večjo vsoto kot omenjeni INZ-jevski zgodovinar.
K omenjenemu učbeničku o istrski zgodovini še tole: bojda niso bili v njegov nakup prisiljeni zgolj študenti koprske FHŠ, temveč že pred njeno ustanovitvijo začrnokalski osnovnošolci ter srednješolci (oziroma šolske knjižnjice) – še en primer psevdoznanstvenega tajkunizma pred obstojem ZRS in FHŠ!
ČETRTA TOČKA ALI »DAJ – DAM« METODE ZNANSTVENEGA UVELJAVLJANJA »FIRME«
Uničujoče posledice za nekompromitirano slovensko humanistiko, ki jih je imelo (in jih še vedno ima) DD-jevo neutrudljivo dolgoletno lobiranje, so porazne in se bodo čutile še dolgo, če je soditi po izžetemu, zgubanemu ter zgaranemu obrazu ostarelega zgodovinarja, ki se z žalostjo v očeh spominja dogodkov izpred približno desetih let (predstavljena zgodba temelji na ustnem izročilu in lahko njeno točnost potrdi šele proces vzporednega preverjanja arhivskih dokumentov): Ko se je kislega dne konec oktobra 2003 delovni kolektiv Inštituta za novejšo zgodovino hladnih, premočenih nog vrnil s pogreba, na katerem se je še zadnjič poslovil od dolgoletnega sodelavca in enega od podpornih stebrov inštituta, dr. Toneta Ferenca, ga je na pisalnih mizah čakalo neprijetno presenečenje: od pristojnega ministrstva opravljena evaluacija humanističnih institucij je INZ uvrstila na neslavno predzadnje mesto. Vzrok za intenzivno mrščenje obrvi je bil v svežem spominu, da je INZ v prejšnji oceni, izdelani pred pičlimi nekaj meseci, zasedal še prestižno drugo mesto. Čemu tak nenaden padec? Od enih do drugih stisnjenih ustnic se je kot plamen naglo pričela širiti ena sama zlovešča beseda: »Čokova«. Slednja je letela na tedaj že bivšo ministrico za šolstvo, znanost in šport dr. Lucijo Čok, ki je funkcijo opravljala do decembra 2002, a je vpliv DD-jeve someščanke, dobre prijateljice in zlasti predhodnice na direktorskem položaju ZRS Koper (1994–2000), ki mu ga je še toplega predala pred odhodom v visoko politiko, skoraj eno leto po prenehanju ministrovanja kot težak, strupen oblak z usodnimi posledicami lebdel nad zbranimi zgodovinarji. Domneva, da ne gre za kratkovidno uradniško pomoto, temveč za rezultat DD-jevega zakulisnega rovarjenja, se je potrdila, ko so prisotni opazili, da se je ZRS na drugo mesto nenadoma povzpelo iz dovčerajšnjega predzadnjega, in tako z INZ-jem preprosto zamenjalo položaja. Tako je torej čudodelec DD gradil ugled »svoje« znanstvene »firme«.
PETA TOČKA ALI NARAVNI TALENT ZA OKORIŠČEVALSKO ROKOVANJE S FINANCAMI
Nepravilnosti v delovanju Zgodovinskega društva za južno Primorsko, kjer DD opravlja (le na papirju zgolj častno) funkcijo dolgoletnega tajnika, so se dogajale ves čas njegovega obstoja, kajti z družinskim računovodskim znanjem (mati je po poklicu računovodkinja) oboroženi DD je izkoristil vsako priložnost, da je določen del od države (Salvator Žitko v članku Poročilo o delu Zgodovinskega društva za južno Primorsko v obdobju 1989–2008, kot sofinancerje navaja naslednje ustanove: Ministrstvo za znanost in tehnologijo, Ministrstvo za kulturo in Znanstveni inštitutu Filozofske fakultete v Ljubljani. Acta Histriae, let. 16, 2008, št. 4, str. 640) ter samoupravnih teles (Občina Koper in Skupnost obalnih občin. Op. cit.) dobronamerno podeljenih proračunskih sredstev ter sponzorskega denarja končal v njegovem žepu.
Banalni primer: vzemimo zgodovinarja AA, avtorja prispevka o polaganju kanalizacije v Kopru, izbranem za izid v zborniku o razvoju infrastrukture mesta Kopra, ki mu je za izplačilo honorarja na papirju namenjena vsota X; od te vsote, s katero razpolaga Društvo, njegov dolgoletni tajnik in »gonilna sila društva od ustanovitve dalje« DD odbije delež (recimo mu znesek Y) in nič hudega slutečemu zgodovinarju AA (ki ne ve za znesek X) izroči znesek Z. Kaj nato tajnik DD stori s famoznim zneskom Y, naj bo prepuščeno domišljiji. Številne druge društvene dejavnosti (kar v precejšnji meri pojasnjuje hiperaktivnost Društva na področju izdajateljstva, organizacije znanstvenih simopozijev itd.) omogočajo malverzacije po podobnem ključu, potrebne je le nekaj drznosti, pomanjkanja vrednot, neupoštevanja družbenih norm, izkoriščanja sistemske koruptivnosti ter zločinsko-živalske prebrisanosti zvezane z osnovnim vpogledom v to, »kako reči delujejo«, pa se dá (oz. se je v tranzicijski džungli dalo) v »humanistiki« hitro prebiti se kot psevdo-znanstveni psevdo-podjetnik.
Skratka: ko je bila ideja o primorski univerzi zgolj miselni zarodek, je bil DD že lepo podkovan s praktičnim znanjem, kako se okoriščati z denarjem davkoplačevalcev.
AFTERTHOUGHT
Med darovčizmu nenaklonjenimi zgodovinarji se govori še tole: DD je imel že od devetdesetih naprej pod svojim nadzorom skoraj VSE LOKALNE MEDIJE (televizijo, radio ter tiskovine), najverjetneje zaradi kombinacije familiarnih vez ter lepo zaoblih kuvert.
Dorijanček ... ? Kaj je copy pejstal iz kardiologije ? Mar bi bil ostal na matematiki, kjer je menda vsaj v matematiki bil nadpovprečen !? ... ; kot zdravnik in tzv. kardiolog in pa brez "lege artis" kardiološkega izpita pa je, namreč, strokovni in medicinski totalni "škart" in kateremu niti ta najbolša očala z Zeiss-ovimi stekli ne bi mogla biti biti v pomoč - da bi lahko videl npr. vse tisto, kar še vsakemu čisto povprečnemu ranocelniku, ki pa se naokoli ne prodaja za kardiologa kar ni, pri objektivnem pregledu pacienta, ne more uiti !! ... ...
( lastna hvala - cena mala, pravi "neki" ljudski pregovor ? ... )
( lastna hvala - cena mala, pravi "neki" ljudski pregovor ? ... )
Regional priporoča
Več kronike
TRUPLO PRI SEŽANI IZVLEKLI IZ JAME: Moški ni imel plezalne oziroma jamarske opreme
A.S.
-
včeraj ob 08:39
Več trendov
Novo iz Slovenije
UMRLA JE MANCA KOŠIR: Namesto sožalja družina vabi k praznovanju njenega bivanja
A.P.
-
2.5.2024 ob 18:54