Na manj kot sto korakov dolgem pomolu je z mornarskimi vozli privezanih 60 bark, ki niso krajše od 45 čevljev, kar pomeni, da so v povprečju dolge 18 metrov. To so sama prestižna plovila znanih znamk, kot so Princess, Ferretti, Pershing ali Elan. Ene so jadrnice, druge motorne jahte. Običajno imajo vsaj tri spalnice, dva televizorja, dve kopalnici, kuhinjo z mikrovalovno pečico in pomivalnim strojem. Večinoma imajo avtomatske dvižne brvi, ki se na lastnikov ali kapitanov pritisk gumba dvignejo ali spustijo. Povečini stane takšna nova barka kak milijon, kar je enako vrednosti desetih hiš v prestolnici. Letni stroški priveza barke pa so v višini novega avtomobila srednjega razreda. Skratka, na manj kot sto metrih, meter nad vodo, za kakih sto milijonov prestiža. Ali za kakih tisoč stanovanjskih hiš v prestolnici.

Vreme na pomolu B je pretežno prijetno sončno. Blago sredozemsko podnebje torej, česar pa v očeh njihovih lastnikov ni opaziti. Delujejo, kot da so jim barke nekako odveč. Nasedle naložbe, se temu reče v bančnem jeziku. Še največ sonca je na ogromnem katamaranu, kjer se konec poletja zabavajo brucke. Malo naprej je skoraj novo, a vidno zapuščeno veliko motorno plovilo. Jahta. Kot da že nekaj časa ni nikogar gostila. Govori se, da so na njej občasno videvali sinova znanega podjetnika in politika. V lasti pa naj bi jo imel podjetnik, ki je na veliko trgoval z betonom. Znan je po svojem zelo športnem in boksarskem videzu, zato je tudi vzdevek dobil po nekem boksarju. Ob tej barki domuje lepa motornjača, ki je v lasti upokojene bankirke. Ta je kot prva dama med direktoricami v državi znana po pogostih vehementnih javnih nastopih. Na barki pa je zgolj soproga, in ne direktorica ali bankirka. Njen partner je sin pokojnega literata, ki je zadnje dni preživel v Portorožu, svojo hišo pa zapustil slovenskim pisateljem za navdihe in pisanje. Zadnji znameniti obisk te hiške, ki stoji streljaj nad polomom B, je bil dramatik, ki se ga domačini spominjajo po majhnem kužku.

Zraven teh je na pomolu še cel niz bark. Naprej po poti najdemo še trgovca z avtomobili, čigar premoženje očitno upravlja njegova soproga. Vsaj slišati je tako, ko se pogovarja po mobilnem telefonu. Cel pomol jo sliši. Pa glas mišičastega igralničarja, ki je znan po daleč največji barki, se tudi razlega daleč naokrog. Ali pa prestižno jadrnico, na kateri je cele dneve vedril pokojni novinar in direktor časopisa, ki je pred kratkim storil samomor. Ni vzdržal pritiska. Mediji so mu očitali vpletenost v propadle nepremičninske posle ter trgovino s športnimi in spornimi poživili. Ampak jadrnica ni njegova. Je v lasti lizing hiše, pri kateri jo je imel najeto. Če se sprehodimo še naprej, vidimo barko sedanjega hotelirja, ki je nekoč prodajal pralne stroje. Dolgo ga že ni bilo videti na njej. Baje ga muči, ker bi se utegnilo njegovo premoženje, pridobljeno z lastninskimi certifikati, sesuti kot hiša iz kart. Težave pač, ki jih imajo v tej krizi vsi lastniki bark. Več kreditov kot premoženja. Pred 20 leti ni bilo na pomolu B še nikogar od teh lastnikov. Kvečjemu kje v zakotju portoroške marine, ob boku katere izmed zanikrnih, doma narejenih barkač, ki se jih je prijel vzdevek vikendice na morju. Lastniki takih vikendic pa so bili po večini bivši udbaši, pripadniki tajne jugoslovanske policije, ki so se sorazmerno mladi upokojili in cele dneve vedrili na svojih čudnih barkah. In od daleč gledali, kako jim propada komunizem. Nikogar od teh lastnikov ni bilo pred desetletji na pomolu B. Razen enega, ki je lastnik barke še iz petdesetih let. Gre za bivšega mornarja, kapitana čezoceanke, ki je prvo barko v socialistični Jugoslaviji kupil s tastom. Ta je bil ameriški državljan. Pokoj je preživljal na barki. Pred tem pa je bil admiral ameriške šeste flote v Sredozemlju. Na pomolu se najde še kak avstrijski trgovec s čevlji pa belgijski upokojenec. Italijanov iz Trsta je bore malo. Italijanska davčna policija je preblizu. Mladega davčnega svetovalca, ki je ob koncih tedna ponoči nabijal glasno glasbo, so s pomola B napodili z barko vred. Ena izmed samevajočih bark pripada uglajenemu gospodu. Govori se, da dilerju z drogo ali kaj-vem-čem. Tisti, ki ima v lasti najhitrejši čoln, pa naj bi imel v Nemčiji mašine. Ko povprašaš med ljudmi, izveš, da prodaja dame. Skratka, ima inštalirane mašine. To pomeni dame, ki se ukvarjajo s prostitucijo. Mašine. Ja, take so zgodbe s pomola B. Slišiš jih zaupno in od posvečenih. Niti ne od domačinov. Teh na Obali niti ni veliko, tja so se namreč po eksodusu Italijanov priseljevali od drugod. Veliko tudi iz prestolnice. Namesto na pomolu pa ena izmed bark vedri kar na suhem privezu. Na kopnem v marini. Lastnik tega plovila je direktor medijske hiše, ki mu je barka edini (in največji?) problem v življenju, in sicer, kdaj jo bo prodal. Današnji lastnik marine je nekdo, o katerem je znani pisatelj dejal, da je grobar slovenske knjige. Obogatel naj bi v certifikatni revoluciji. Znano založbo je spremenil v supermarket, knjige pa v tržno blago. Marina je bila do osamosvojitve Slovenije družbena lastnina. Nekako od vseh in od nikogar. Gradili so jo entuziasti, z denarjem, prisluženim v državnem kazinoju.

Čemu pomol B? Pomol A je v starem delu marine in ni dovolj globok za prave barke. Pomoli C, D in preostali tudi ne …

Marina Portorož je bila več desetletij najprestižnejša na Jadranu. Dokler nista v Črni gori družini svetovnih trgovcev Deripaske in Rothschildov zgradili marine za superjahte. Tam je gorivo občutno cenejše. Barke pa sto- in večmetrske. Več goriva potrošiš, bolj se pozna razlika v ceni.

Vedno je kdo močnejši, boljši, večji.

* Komentarji izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Regionala.