Osnovno pomenskost razmerij med besedami je določal že Aristotel na podlagi tega, kar je besedam skupnega in kar jih razliku. Poznamo sopomenskost (toplice, zdravilišče), nad- in podpomenskost (bolezen, revma), enakozvočnost (rok, rog) in blizuzvočnost (kateter, kateder).

Sopomenskost dveh izrazov je lahko popolna (kateremkoli, katerem koli) ali delna (toplice in zdravilišče). Pri popolnih sopomenskih dvojnicah gre za dvojno jezikovno izkustvo, to pomeni, da pri zapisu obstajata dve različni besedi (spustiti, izpustiti; instrument, inštrument). A pomen ostaja isti.

Zmedo povzročajo tudi enostavne pravopisne dvojnice: kdor koli, kdorkoli; eko tržnica, ekotržnica, UDK-tablica, tablica UDK. Lahko jih zapisujemo skupaj ali narazen kot dve besedi.

Pri pogovornih dvojnicah dajemo prednost knjižni obliki. Na primer, Markota ali Marka. In domačemu izrazu prednost pred prevzetim izrazom.

Ko se pri prevzemanju besede iz tujega jezika pojavi dvojnični par, nastane zmeda, saj v pisni obliki ni zaznati doslednosti. Menedžer je izposojenka, beseda, ki je prilagojena slovenskemu jeziku in bi ji morali dajati prednost.

Podobno nelagodje nastaja pri podomačevanju oziroma vstavljanju veznega –j- med samoglasnika tuje besede. Na primer, olimpiada in olimpijada. V slovarju najdemo obe obliki, vendar samo olimpionik, in ne olimpijonik.

Popolne sopomenske dvojnice v govoru in pisavi lahko povzročajo oklevanje ali zmedo. Priporočljivo je, da se omenjena jezikovna šibkost obravnava z razmislekom in občutkom ter da se za določeno okoliščino zavestno in dosledno uporablja ena od oblik, druga pa (za zdaj) opusti.