Na Goriškem kljub večji obolevnosti za rakom dojke še vedno brez Dore

Goriška

Na današnjem simpoziju o raku dojk, ki so ga v okviru meseca boja proti raku dojk pripravili v Novi Gorici, so v razpravi izpostavili predvsem pomanjkljivo preventivno dejavnost. Možnost, da bo ženska na Goriškem zbolela za rakom dojke je kar 15 do 20 odstotkov višja kot v ostalih delih Slovenije.

Predsednik Goriškega društva za boj proti raku Marko Vudrag je opozoril, da presejalni program za zgodnje odkrivanje raka dojke Dora dober, a se na Goriškem ne izvaja. "Ni znano, kje se je zataknilo. Imamo dober in strokoven medicinski kader, imamo ustrezne aparature, programa za zgodnejše odkrivanje te hude bolezni pa ne," je dejal Vudrag, ki upa, da se bo to v prihodnjih nekaj letih popravilo in bi tako lahko rešili marsikatero življenje.

Osebe, ki imajo zaradi dednih dejavnikov višje tveganje, da bodo zbolele za rakom dojke, imajo že zdaj nekaj možnosti preventive. Kirurg z Onkološkega inštituta (OI) Marko Hočevar je izpostavil genetsko svetovanje, ki ga izvajajo na OI. V zadnjih desetih letih so svetovali preko 2000 posameznikom in 1200 družinam.

Med možnostmi za preprečevanje bolezni je navedel tudi preventivno odstranitev dojk. Za to možnost se pri nas odloči le okoli deset odstotkov žensk, ki bi sicer lahko v prihodnje zbolele za rakom na dojki, pravi Hočevar.

Zdravnica s Klinike Golnik Tanja Čufer je opozorila, da si morajo ljudje z diagnosticiranim rakom vzeti čas za premislek. "Vse prepogosto pozabljamo, da imamo tudi pravico do drugega mnenja in nam ni treba preprosto hiteti v operativni poseg. Ta je sicer najbolj pogost in učinkovit način zdravljenja, povprečno pa od diagnoze do operacije mine štiri do šest tednov," je povedala Čuferjeva.

Klinična psihologinja Vesna Radonjič Miholič iz Društva onkoloških bolnikov Slovenije pa je poudarila, da je treba vsakega rakavega bolnika obravnavati celostno. Sem sodi tudi psihološka podpora, saj je bolnik zaradi diagnoze ponavadi zmeden in prestrašen. Pomoč lahko ponudijo individualni psihoterapevti, bolnik pa jo lahko poišče tudi v petih slovenskih bolnišnicah ali enem od 20 društev za samopomoč.

"Skozi najhujše faze zdravljenja greš vedno sam, za to pot je potrebno veliko poguma, čeprav je pomoč družine, prijateljev ali skupine ljudi, ki je doživela podobno izkušnjo, dragocena in nenadomestljiva," je dejala Radonjič Miholičeva.

Deli novico: