Med njimi so tudi take z bolj domoznansko tematiko, od oljčnih gajev, vinogradov, do plovil, na kakršne naletimo v Istri. Ob razstavi fotografij je Vlado Bernetič pripravil tudi večer, posvečen popotniški in domoznanski fotografiji, na katerega smo povabili vse najbolj priznane obalne fotografe, od svetovno znane Anje Čop do Izolanov Remigia Grižoniča in Tomija Beškovnika. Pred iztekom razstave smo gospoda Bernetiča prosili za kratek pogovor. 

Gospod Bernetič, iz vaših fotografij se da razbrati, da se tega hobija lotevate resno in z veliko znanja. Omenili ste, da ste se ob delu tudi izobraževali o fotografiji. Koliko časa se s fotografijo že ukvarjate in kaj vam je dal študij fotografije na sežanski šoli? 

S fotografijo se vzporedno z rednim delom ukvarjam že dobra štiri desetletja. Lahko rečem, da je to tudi način življenja – s kamero vedno ob sebi – torej. Izredni študij fotografije mi je omogočil vpogled v svetovno produkcijo avtorske fotografije, grafičnega oblikovanja in tudi filma. Večina sežanskih profesorjev je pridobila izobrazbo na FAMU v Pragi, na ljubljanski in beograjski akademiji, na FAGG in ob dodatnih specializacijah v tujini. Sprejeti delček njihovih znanj in izkušenj zelo cenim in skušam uporabiti, kjer je le mogoče.

Na tej razstavi ste predstavili predvsem fotografije, ki so nastale na potovanjih po Sredozemlju, pa tudi na potepanjih po Istri. Sredozemlje je pojem, o katerem različni strokovnjaki, od zgodovinarjev, geografov, do etnologov, razmišljajo, pišejo in govorijo na zelo različne načine. Kaj pa vam pomeni Sredozemlje, kamor se uvršča tudi naša Istra? 

Živimo na območju Istre in zaledja te pokrajine, ki je v bistvu submediteran v klimatološkem in geografskem pogledu. Z gospodarskega in kulturno-antropološkega pogleda pa se od ostalih »Mediterancev« ne ločimo preveč. Vsak obdeluje »svoj vrtiček«, zaradi pogostih suš se izogibamo obdelovanja večji polj, z izjemo oljčnih nasadov in vinogradov. Denimo: elektronska industrija, ki se je lepo začela na primer pri nas, pri sosedih v Bujah in na veliko tudi pri Valetti na Malti, je po dobrem desetletju zamrla. Turizem je tako postal poglavitna domena v teh krajih. Gostoljubje vidim kot bodočnost Sredozemlja, vse drugo je lahko bolj ali manj temu v pomoč. Mislim predvsem na obilje kulturnih in naravnih danosti našega Mediterana. 

Vaše fotografije so pokrajinske in se v njih pogled odpira daleč in široko, pa tudi take, kjer se posvečate bolj podrobnostim, igri barv, svetlobe, senc in simbolov. Fotografirate tudi rastline, živali, kulturne spomenike, mesta in dogajanja na ulicah. Kateri motivi so vam najljubši? 

Vsako obdobje v trajanju nekaj let je obeleževalo specifično področje fotografije. Snemal sem na primer ptice v solinah, delal zračne posnetke s pomočjo helikopterja, snemal arhitekturo za koprske urbaniste, reproduciral projektno grafiko in načrte, občasno sem fotografiral tudi med potapljanjem pod vodo. Začelo pa se je z dokumentiranjem športnih dogodkov v dijaških letih in z razstavnim delovanjem v fotoklubu planinske zveze v Ljubljani.

Pokrajinska fotografija mi je najljubša, vendar ob njej predvsem prežim na »tisto nekaj«, kar bi moralo priti v prvi plan in bi sliko naredilo popolno. Nekaj je tu skupnega tudi z novinarsko fotografijo. V svet medijske fotografije vstopam bolj ali manj diskretno. 

Danes lahko vsi fotografiramo že z mobiteli in ljubiteljskih fotografov je več kot nekoč, zato bi vas rada vprašala, kaj je značilno za dobrega fotografa in za dobre fotografije. 

Gotovo je za dobre fotografe značilna profesionalna oprema, vendar je njihov način gledanja na svet pomembnejši. Dober fotograf najde motiv, ki je dovolj univerzalen, aktualen, estetsko korekten in zanimiv tudi širši javnosti ter dovolj »brezčasen«, da se lahko ohrani tudi zanamcem. 

S fotografijo lahko za večno ujamemo trenutek, ki se ne bo nikoli več ponovil in ga tako ohranimo v spominu. S fotografijo lahko dokumentiramo razne dogodke, arhitekturo, pokrajino. Nekateri s fotografijo segajo na slikarsko področje. Kaj pa vam pomeni, da se lahko izražate s pomočjo fotografiranja?

Za fotografijo je značilna, res, kot pravite, »enkratnost« trenutka in prostora, prikazana s pomočjo svetlobe na določenem nosilcu slike. V sami sliki iščem tisto »nekaj več« – to je lahko poseben žarek svetlobe, ambientalna atmosfera, barvna paleta ali samo grafična tekstura, ki pa lahko vsebuje tudi element presenečenja. Slednji na simbolni ravni lahko pomeni tudi bodico. Zame je fotografija ena izmed slikarskih tehnik. Ker pa nisem slikar, si ne delam preveč utvar. ;-)