Kako je potekal vpoklic na teren?

Sprožena je bila aktivacija, dobili smo pozive, na katere smo se morali odzvati. Ta vpoklic je hkrati omogočal izostanek od dela in delodajalcu povračilo stroškov. Delodajalec delavcu ne sme preprečiti udeležbe in je kazensko odgovoren, če to stori.

Kdaj so vpoklicali tebe?

V septembru so nas obvestili, da bomo verjetno dobili vpoklic na teren. Takrat nismo prav dobro vedeli, kako bo stvar potekala, saj prejšnje generacije bolničarjev še niso bile v taki situaciji. V tem smislu je bilo tudi za nas precej novega, zato smo se morali sproti navajati na nove okoliščine.

Kako ste se nato organizirali?

Rdeči križ te v sodelovanju s Civilno zaščito vpokliče. Civilna zaščita je tista, ki koordinira ekipe iz vse Slovenije. Delamo v 12-urnih izmenah, pošiljajo nas v vse zbirne oziroma namestitvene centre, ki trenutno obstajajo pri nas. Tam smo ponoči in podnevi.

Torej si bil že večkrat in te še lahko vpokličejo?

Da, do zdaj sem bil trikrat. V Dobovo gre koprska ekipa v soboto, sam pa bom tokratni termin izpustil. V Kopru je namreč bolničarjev več kot za eno ekipo (skoraj za tri), zato se izmenjujemo.

Bo postavitev ograje spremenila način dela, ste o tem seznanjeni?

Ne znam si predstavljati, ker ne vem, kako bo ta ograja izgledala. Ne vem, kje bo postavljena, na kakšen način. Danes (sreda, op. a.) naj bi jo postavili. Zaenkrat ne vem, kakšen je namen te ograje. Se pa zavedam, da je dosti lažje oskrbeti ljudi, če jih kontrolirano spuščaš čez mejo. To pa ne pomeni, da je to dobro ali slabo.

Kako to, da si se odločil opraviti usposabljanje iz prve pomoči?

S prijatelji smo se dogovorili, da se ga skupaj udeležimo. Želeli smo si novega znanja, obnovitev znanja iz prve pomoči (vozniški izpit), ki smo ga do takrat skoraj vsi pozabili. Dobro je, da po opravljenem usposabljanju obnavljamo znanje z rednimi preverjanji in s simulacijskimi vajami.

Kako pa izgleda delo na terenu, v tem primeru z begunci?

Trikrat sem bil na različnih lokacijah, od koder sem se vrnil z različnimi izkušnjami. Na Vrhniki so na primer ljudje bili v sobah, dobili topla oblačila, hrano, so se prosto gibali, saj so že bili registrirani. V Dobovi in Brežicah, kjer so ljudje čakali na registracijo, pa je bila situacija drugačna. Povsod pa so vsi čakali, da bodo čim prej odšli na pot.

Torej se čuti njihova želja čim prej iti naprej?

Ja. Pri vseh. Poleg obupa in žalosti ter nemoči, v kateri se včasih znajdejo, ko rabijo pomoč, je to pač ena od prioritet. Sprašujejo se, kje so, zakaj čakajo in zakaj ne morejo hitreje naprej. Ljudje niso informirani in to bi bilo potrebno izboljšati ...

Tudi mi nismo mogli posredovati informacij, ker jih nismo imeli. Dejansko je naša vloga na terenu čisto drugačna. Kot bolničarji Rdečega križa nudimo prvo pomoč, z improviziranimi pripomočki in direktno na terenu. Mi presojamo, kdo rabi nujno medicinsko oskrbo in te ljudi tudi napotimo k zdravniku. Če ugotovimo, da gre za kritičen primer, pokličemo reševalce. Dosti je bilo izčrpanosti, dehidracije, žuljev in podhladitev. Ljudje potujejo tudi s starimi poškodbami, so diabetiki, jim zmanjka zdravil in tako naprej. Veliko je tudi nosečnic, ki  se jim porod sproži na poti.

Si bil priča kakšnemu takšnemu dogodku?

Bil sem priča, ko je ženska v množici tarnala, da se ne počuti dobro. Ko smo jo potegnili iz ograjenega prostora, smo jo odpeljali k zdravniku, ki je ugotovil, da so se popadki že začeli.

Je potem rodila?

Ne vem. Ko smo jo predali v ambulanto, je primer prevzel zdravnik, mi pa smo se morali posvetiti ostalim. Čakala nas je masa ljudi. Dvanajst ur se nismo ustavili, saj smo ves čas pregledovali teren in nudili osnovno prvo pomoč.

Verjetno je to neka življenjska izkušnja, teh stvari ne pozabiš, ti nekaj dajo v življenju. Kako gledaš na to?

Izkušnja je vsekakor stresna. Vedeli smo sicer, kam gremo, a nihče se dejansko ni zavedal, kako je, dokler ni prišel tja. Verjetno vsak človek najprej doživi šok, osebno sem ga doživel. Poskušamo pomagati vsem hkrati, vsi se zdijo pomoči potrebni (in dejansko so), a je vsem ne moremo nuditi. Marsikdo od nas se je zlomil, pri čemer vodja ekipe skrbi za naše psihofizično stanje. Če mi nismo stabilni, drugim ne moremo pomagati. Tudi z drugimi člani ekipe se veliko pogovarjamo, kar nam pomaga pri soočanju s to hudo situacijo. Če tega ne bi bilo, se verjetno na teren ne bi mogel več vrniti.

Kaj pa, ko prideš domov?

Vtisi bledijo, a obrazi ljudi, ki so rabili pomoč, ostajajo. Vseeno menim, da se kot bolničarji maksimalno trudimo, za kar so nas tudi usposabljali. Verjetno bi marsikdo od nas potreboval tudi strokovno pomoč, da bi se lažje soočal s temi težkimi vtisi iz terena.

Kako so se na to odzvali tvoji domači, prijatelji?

Od vseh, ki vedo, da sem bil na terenu, dobim moralno podporo. Mogoče so začudeni, od kje črpam moč za vse skupaj in pogum za soočanje s situacijo, a ko si enkrat na terenu med ljudmi, se ne moreš več obrniti in jim ne pomagati. To ni muka, je bolj izziv. Ljudje nas podpirajo tudi tako, da pomagajo z darovanjem oblek in hrane.

Lahko iz prve roke poveš, kaj ti ljudje zares potrebujejo? Kaj si želijo?

Če izhajam iz Maslowe hierarhije osnovnih človekovih potreb, potem vsi ti ljudje želijo zadovoljiti osnovne fiziološke potrebe – to so potreba po hrani, vodi in počitku. Nato sledi potreba po varnosti in tako naprej. Ti ljudje potrebujejo v prvi vrsti vse našteto. Nato želijo čim prej nadaljevati pot.

Ne moremo pa jim pomagati samoiniciativno? Treba je delovati organizirano?

Seveda. Obstajajo primeri, ko se je nekdo samovoljno in izven prostovoljnih organizacij odločil nahraniti petsto ljudi z dvajsetimi sendviči, zaradi česar je prišlo do kaosa, kričanja, jeze, obupa To je najslabše, kar lahko naredimo. Zato razdeljevanje hrane ne sme potekati na tak način. Za množico lačnih, prezeblih in utrujenih ljudi moramo imeti dovolj hrane, oblek in odej, drugače ne moremo pomagati nikomur.

Kakšen je tvoj pogled na to, kar spremljamo v medijih, v primerjavi s tem, kar si ti doživel na terenu?

Na terenu je več resnic. Težava medijev pa je, da vsakič skušajo ostati samo pri eni ali pri drugi. Mislim, da gre za zelo kompleksen problem, saj enostavni zaključki ter senzacionalizem (kateremu je zavezan marsikateri medij) ne moreta objektivno opisati situacije. Hkrati pa menim, da to obstaja za vsako vrsto poročanja, ne samo ob množičnem prihodu beguncev in migrantov. A to je že druga zgodba. 

Pa spletni komentatorji?

Osebno poskušam razumeti ljudi, ki pišejo sovražne komentarje in pozivajo k nasilju. A v eni točki, ko to presega subjektivno mejo, ki jo imam v sebi, tega ne morem več razumeti. Potem se umaknem vase in ne razmišljam več o tem. Obsojam pa. Bil sem tam, zato je to poslušati in gledati toliko težje.

Si ostal s kom, ki si ga spoznal ob tej izkušnji, v stikih oziroma si s kom sploh navezal stike?

Nekih navezav nisem vzpostavil, kar je tudi logično, ker tam nisem bil s tem namenom. Sem pa z begunci spregovoril, ko sem imel to možnost. Dve besedi tu, dve besedi tam z ljudmi, ki sem jih oskrbel ali tistimi ob njih. Vprašal sem jih, od kod prihajajo, kam grejo, kaj počnejo, kaj so po izobrazbi. Tako sem vzpostavil le mimobežne stike. Z ekipo pa smo se zelo povezali. Dobre odnose smo imeli tudi s policisti in z vojaki, vsi skupaj smo uspeli ohraniti nek nivo humanosti. Zato sem bil zadovoljen, da je tako.