Ko smo se na Oddelku za slovenistiko na koprski Humanistiki pred leti spraševali po smislu slovenskega jezika in kulture danes – in seveda tudi po smislu študija slovenščine –, smo se odločili za pragmatične rešitve. In tako smo poleg študija slovenskega jezika in književnosti v program vključili tudi predmete, ki študente usposobijo za uredniško in založniško delo, predvsem v segmentu namiznega založništva. Seveda smo se pri tem zavedali, da sta jezik in nacionalna kultura tista stebra, ki tvorita osnovo naše identitete, še zlasti v občutljivem obmejnem prostoru. Konec koncev, to je in bi moralo biti eno osnovnih poslanstev tudi celotne primorske univerze: namreč gojenje znanstvene misli in pedagoške dejavnosti v domačem jeziku.

Smisel kulturnega praznika, ki ga obeležujemo te dni – tako pač, kot vsako leto –, bi naj bil premislek prav o vseh teh vprašanjih. Resnici na ljubo pa nam je kulturni praznik že dolgo časa prej nekakšna samoumevnost, in to pogosto tudi v kulturniški srenji; celo izgovor, s pomočjo katerega si operemo lastno vest ob vztrajnem odrivanju kulture na obrobje. V forumskih komentarjih – češ, naj gredo umetniki na trg; v krčenju sredstev v državnem proračunu; odrekanju (z)možnosti uporabe slovenskega znanstvenega jezika v tisku in v visokošolskem pedagoškem procesu. Kulturni praznik se marsikdaj in v marsičem izrodi v gojenje kulta Franceta Prešerna, ki njegov lik postavlja v ospredje, kot da bi bil nekakšen čudežni deček, ki je iz nič ustvaril slovensko kulturo ali kar narod.

Prešeren se ni "rodil" kot nacionalni pesnik

Seveda se pri tem pozablja, da bi bil pojav Prešerna nemogoč brez Matije Čopa, brez Kranjske čbelice, brez programa Zedinjene Slovenije, celo brez Kopitarja in kajpak brez vseh njihovih predhodnikov od Brižinskih spomenikov naprej. Predvsem pa se pozablja, da se Prešeren ni "rodil" kot nacionalni pesnik.

Objavljamo izsek komentarja Marcella Potocca, ki je objavljen na portalu Univerze na Primorskem - Up budi. Celoten komentar si lahko preberete s klikom na spodnjo povezavo.