Fakin je med današnjim pričanjem povzel svoje delovanje za rešitev te zgodbe v času, ko je vodil ministrstvo za zdravje. "Vsi zapleti so kadrovske narave," je dejal. "Moja ocena je, da je bil tu izpuščen fokus - niso se več ukvarjali z bolniki, ampak sami s sabo. Naloga direktorja pa je, da organizira delovni proces, moderira sodelavce. Če se ljudje ne pogovarjajo med sabo, če izgubijo fokus, kaj je dobro za bolnika, se zgodi to, kar se je zgodilo v UKC," je pojasnil.

Po njegovih besedah je imel kot minister na voljo tri možnosti: da nadaljujejo z NIOSB, da razmislijo, ali bi to dejavnost naprej izvajal Univerzitetni klinični center (UKC) Ljubljana, tretja opcija pa je bila vse slovenske otroke pošiljati v tujino. "Ker je kritična masa tovrstnih bolnikov v Sloveniji majhna, je bilo jasno, da bo tak center v vsakem primeru imel težave se organizirati. Zato sem se odločil, da poiščem potencialne povezave blizu Slovenije. S sosednjo Hrvaško smo se začeli pogovarjati, da se slovenska in hrvaška ekipa povežeta in se doseže kritično maso števila pediatričnih kardioloških bolnikov," je navedel Fakin.

Nekdanji predsednik sveta NIOSB Gregorič je za razliko od Fakina izrazil prepričanje, da bi bilo treba program otroške kardiologije organizirati v okviru samostojnega zavoda, kot je bil zamišljen NIOSB. Po njegovih besedah Slovenija rabi tak center odličnosti in ima tudi pogoje zanj. Dejal je, da bi center lahko postal referenčna institucija za jugovzhodno Evropo, kamor bi prihajali tudi bolniki iz balkanskih držav.

Na vprašanje predsednice komisije Jelke Godec (SDS), kje se je zataknilo z NIOSB, je dejal, da še vedno ne ve, zakaj so pristojni pravzaprav čez noč sprejeli odločitev o ukinitvi zavoda. Dodal je, da so "ovire že od začetka prihajale iz vseh logov", tudi iz ljubljanskega UKC in zdravniške zbornice. Po njegovih besedah je Slovenija s tem zapravila priložnost, da program otroške kardiologije uredi po najvišjih mednarodnih smernicah.

Med pričanjem je Gregorič tudi povzel ugotovitve mednarodnega strokovnega nadzora iz leta 2014, ki ga je vodil na povabilo slovenske stroke. Po njegovih besedah se je kot ključna slabost izkazalo dejstvo, da v UKC ni bilo polno usposobljenega pediatričnega kardiokirurga, ki bi bil prisoten 24 ur, sedem dni v tednu. Težava je bila tudi v slabih medosebnih odnosih in odsotnosti strokovnih smernic, po katerih bi se ravnal UKC.

Nadzor je pokazal tudi odsotnost ali nepopolnost podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče preveriti kakovost in varnost programa otroške kardiologije ter ga primerjati s tujino. Gregorič je v zvezi s tem pozval parlamentarno komisijo, naj skuša ugotoviti, zakaj ni bilo podatkov oziroma zakaj so se izgubili in kdo je odgovoren za to. Opozoril je, da bi program s takimi pomanjkljivostmi v ZDA takoj ukinili.

Poudaril je, da čeprav že 35 let dela in živi v tujini, se še vedno ima "za del te zgodbe, in to zaradi občutka odgovornosti do Slovenije". Dodal je še, da povabila vlade v letu 2017, naj sodeluje pri vzpostavitvi NIOSB, ni sprejel zaradi političnih oziroma strankarskih razlogov, ampak zgolj zaradi stroke, za svoje delo pa ni prejel nobenega plačila.

Parlamentarna preiskovalna komisija o ugotavljanju odgovornosti na programu otroške kardiologije in področju nabav medicinske opreme je sicer z zaslišanji prič začela 13. junija. Pred tem je opravila pripravljalna preiskovalna dejanja, s katerimi je določila gradiva, ki jih rabi za delo, in pa na zaprtih sejah sprejela dokazne sklepe.

Komisija želi po besedah Godčeve ugotoviti, kdo je odgovoren za to, da program otroške kardiologije v ljubljanskem UKC ne deluje kakovostno in varno.