Na Regionalu Goriška smo za komentar namere občine Ajdovščina povprašali strokovnjaka s področja vodenja, upravljanja in sanacije podjetij, izr. prof. dr. Draga Dubrovskega s Fakultete za management Koper. Ta je za Regional povedal, da bi bilo namero občine vredno še enkrat pretehtati, saj sam odkup slabe polovice podjetja nikakor ne zagotavlja obstoja delovnih mest. Dubrovski tudi močno dvomi o sovražnem prevzemu Mlinotesta, ki se ga na ajdovski občini najbolj bojijo, saj po njegovem mnenju ne obstaja nihče, ki bi za odkup delnic namenil toliko denarja, nato pa pustil, da podjetje propade.  

Drago Dubrovski je veščak Zveze ekonomistov Slovenije, sodni izvedenec ekonomske stroke za mednarodno poslovanje in finance, imetnik licence za opravljanje funkcije upravitelja v postopkih prisilne poravnave, stečaja in likvidacije, član nadzornih svetov in imetnik listine A ekspertnega člana nadzornega sveta. Njegova raziskovalna področja so krizni management in management prenove, strateška partnerstva in mednarodno poslovanje.

Kako ocenjujete namero občine Ajdovščina za odkup slabega milijona evrov delnic ajdovskega Mlinotesta?

V danih razmerah bi kazalo takšno odločitev ponovno pretehtati. Z lokalnim in delavskim lastništvom se namreč nikakor ne zagotavlja ohranjanje delovnih mest, kar naj bi bil cilj načrtovanega odkupa, temveč je to lahko le prizadevanje za čim večjo konkurenčnost podjetja Mlinotest. Če pa ima občina na razpolago takšna sredstva, bi za podjetje naredila več, če bi družbo dokapitalizirala (denar namesto banki ostane družbi) za intenziviran razvoj.

Če bo družba zaradi morebitnega lokalno-delavskega lastništva v prihodnje zasledovala cilj vzdrževanja istega števila zaposlenih, se ji lahko kmalu zgodi, da prihodki ne bodo mogli več pokrivati takšnih stroškov, s čimer je ogroženo najprej podjetje, potem vsi lastniški vložki in nazadnje še vsa delovna mesta, čeprav naj bi prav slednja bila cilj pobude. Skratka, lokalno-delavsko lastništvo ni noben garant nadaljnjega obstoja in razvoja družbe, temveč je to le izključno konkurenčnost izdelkov podjetja. Če bo v prihodnje morda potrebna posodobitev proizvodnje in tržnih poti, sredstva pa naj bi zagotovili lastniki, bo lokalno-delavsko lastništvo prej ovira kot prednost.

So podobne prakse – vstopanje lokalne skupnosti v lastniško strukturo domačih podjetij – poznane tudi iz sveta?

Takšne prakse so poznane v svetu, vendar pa so cilji lokalnega in delavskega solastništva običajno drugi, npr. preprečevanje prevladujočega števila glasov na skupščini največjemu delničarju, participacija delavcev na dobičku, dodatna motivacija zaposlenih ipd., kjer pa gre predvsem za nadpovprečno uspešna podjetja.

Obstaja kak bolj znan primer?

V tej zvezi je poznan do nedavnega veljaven »Zakon VW« iz obdobja privatizacije Volkswagen Group leta 1960, po katerem v družbi Volkswagen Group noben delničar ne more imeti več kot 20 % glasovalnih pravic, ne glede na lastniški delež v kapitalu, hkrati pa vladam Spodnje Saške (lastnica 20,3 %) in Nemčije (brez lastništva) dovoljuje imenovanje po dveh članov nadzornega odbora. Poleg tega je treba za vse pomembnejše odločitve zagotoviti glasove 4/5 lastnikov kapitala, kar javnim lastnikom omogoča, da z majhnim vložkom uživajo znaten vpliv v družbi. S tem zakonom je Nemčija zagotavljala nadzor države nad lastništvom VW in obrambo pred morebitnim nezaželenim prevzemom.

Neželenega, sovražnega prevzema se boji tudi ajdovska občina …

Obramba pred sovražnim prevzemom kot drugi v medijih omenjani cilj je v primeru Mlinotesta manj verjetna, saj je manj verjeten sovražni prevzem. Takšno poimenovanje običajno izhaja iz stališč managementa ciljne družbe, ki si ne želi določenega lastnika, medtem ko je z vseh drugih zornih kotov lahko »sovražni prevzem« koristen. Ni verjetno, da bi pridobitelj delnic banki plačal visok denarni znesek za 48 % delnic, potem pa bi podjetje, ki je njegovo, zaprl. Pričakovati pa je, da bi zaradi iskanja sinergijskih učinkov prišlo do številnih sprememb v Mlinotestu, ki pa naj bi bile načeloma dobrodošle in koristne, torej takšne, ki bi mu zagotovile nadaljnji obstoj in razvoj. Vsak solastnik, ki ne bo z lokalno-delavskega-državnega-finančno-bančnega področja, lahko praviloma Mlinotestu prinese več koristi kot škode.

Država se umika od gospodarstva. Lahko med odnosoma država – gospodarstvo, občina –gospodarstvo vlečemo kake vzporednice?

Gre za povsem analogen položaj, kot če bi v lastniško strukturo vstopila država, za katero se na splošno ve, da je slab lastnik, občina pa ni v nobenem pogledu drugačna.

Kakšen vpliv bi lahko imela občina z omenjenim vstopom v lastniško strukturo?

Občina (skupaj z delavci) bi s prevzemom delnic v obsegu 48 % pridobila večinski upravljalski vpliv, ko bi lahko na skupščini odločilno vplivala na sestavo nadzornega sveta in nato imenovanje uprave. Sicer pa zaradi svojih omejenih finančnih in kadrovskih potencialov podjetju ne bo mogla pomagati. Upoštevati je treba, da bodo ob prvih znakih resne krize delavci s svojimi zahtevami zborovali pred občino kot največjim lastnikom.

Si z "glasnim" kupovanjem delnic občina dela medvedjo uslugo in viša ceno delnic?

Vsekakor bi bilo treba zadevo dodatno premisliti ali pa gre morda zgolj za populistično potezo, ki bo občini lahko še najmanj škodovala. Dvomim, da se bo na ta način povečala cena delnic, nasprotno, predvidevati je mogoče nižanje cene.

So po svetu poznane prakse, da so delavci lastniki družbe? Kako ocenjujete takšne prakse? Mislite, da so delavci v Mlinotestu zmožni nakupa znatnega dela podjetja?

Delavsko solastništvo je sicer v svetu poznano, najpogostejša oblika pa je koncentracija delnic posameznih delavcev v družbi pooblaščenki – delavski odkup prek družbe pooblaščenke ali pokojninskega sklada ESOP (Employee stock ownership plan; oblika notranjega pokojninskega sklada, v katerega podjetje v imenu svojih delavcev vplačuje del plače zaposlenih, kar je davčno priznan strošek, sklad pa lahko s temi vplačanimi sredstvi kupuje nepremičnine, naložbe itd., seveda pa tudi izvede prevzem podjetja). Slovenska praksa kaže, da tovrstno solastništvo ne vpliva na večjo uspešnost poslovanja. Obstaja resen dvom, da bi delavci bili sposobni odkupa znatnega deleža v podjetju, ki jim ne more jamčiti delovnega mesta v prihodnje.