Diego de Castro se je rodil v starodavni plemiški družini v Piranu očetu učitelju Domenicu in materi Anni Gabrielli. Kot je povedala Predanova, segajo prvi zapisi v arhivih o tej rodbini celo v leto 933. Za mnoge je bil zanimiv podatek, da je družina živela v družinski hiši, ki je znana kot palača Gabrielli, v kateri je danes Pomorski muzej Sergej Mašera. V Piranu je obiskoval osnovno šolo, ki jo je nato nadaljeval v Savudriji, kamor sta se z mamo na družinsko posestvo preselila po očetovi smrti ob začetku prve svetovne vojne.

V Rimu diplomiral z odliko

Bil je sila vedoželjen in inteligenten, tako da je gimnazijo nadaljeval v Trstu in se nato vpisal na Univerzo v Rimu, kjer je leta 1929 diplomiral z odliko. Sledila je njegova profesorska kariera predavatelja statistike, v kateri je 50 let poučeval na številnih italijanskih univerzah. Leta 1938 je bil med ustanovitelji Inštituta za statistiko na univerzi v Torinu, ki so ga pozneje poimenovali po njem.

Je prejemnik številni častnih priznanj. Med drugim ga je italijanski predsednik Sandro Pertini imenoval za zaslužnega profesorja. Leta 1981 je prejel zlato odlikovanje reda sv. Justa, ki ga podeljuje mesto Trst in leta 1993 ga je Skupnost Italijanov Giuseppe Tartini v Piranu nagradila z zlatim odlikovanjem sv. Jurija. V Piranu, kjer nosi njegovo ime italijanska osnovna šola, so še zlasti opozorili leta 2007 s simpozijem ob stoti obletnici njegovega rojstva.

Poleg statistike so ga zanimala tudi druga področja

Bil je vsestranski raziskovalec, saj ga je poleg statistike zanimala medicina, religija, filozofija, kriminologija in tudi zgodovina. Napisal je več kot 140 del s področja statistike in 1.500 člankov. V njegovem publicističnem in znanstvenem delovanju ima posebno mesto tržaška problematika. Tako j napisal več del, ki obravnavajo splet zgodovinskih, pravnih in političnih pogledov na problem Trsta in Istre. S to tematiko se je ukvarjal tudi kot diplomat, saj je bil od julija 1952 do aprila 1954 diplomatski predstavnik Italije v zavezniški vojaški upravi v Trstu in politični svetovalec generala Johna Wintertona, poveljnika anglo-ameriškega območja. Kot je poudarila Predanova, se je zavzemal za pravično postavitev meje in je bil razumen Istrijan, ki je zagovarjal idejo, da bi morali Slovenci, Hrvati in Italijani živeti v sožitju, kot so živeli v časih beneške republike. Bil je med tistimi, ki so si prizadevali, da bi italijanska mesta ob obali pripadala Italiji, tri občine tržaškega Krasa pa Jugoslaviji, ki bi imela dostop do morja pri Žavljah. Pri tem je Castro gledal predvsem na etnično sestavo tega ozemlja.

Z oporoko je zapustil rodnemu Piranu svojo bogato knjižnico z okoli 13.000 knjigami in zvezki publikacij. Knjižnica, ki je v prostorih italijanske skupnosti v Tartinijevi hiši, nosi njegovo ime in jo še urejajo. Ker gre predvsem za statistične letopise in znanstvene revije s področja statistike, je Predanova dala pobudo, da bi lahko postala center za proučevanje znanosti o statistiki.

Bil je tudi velik dobrotnik

Tako je med drugim prispeval denar za popravilo orgel v piranski cerkvi sv. Jurija, finančno je omogočal izdajanje knjig in druge dejavnosti v piranski italijanski skupnosti ter ne nazadnje je ustanovil fundacijo za štipendiranje istrskih študentov.

Med deli Diega de Castra je Branka Predan še zlasti spomnila na njegovo avto biografsko knjigo Spomini devetdesetletnika (Memorie di un novantenne), ki jo je leta 1999 napisal s pomočjo svojega vnuka. Gre za sila zanimivo branje, ob katerem lahko izvemo kaj več tudi o življenju v Piranu. Ker Diega de Castra in njegovo delo še vse premalo poznamo, Branka Predan že razmišlja o prevodu te knjige v Slovenščino.

Kako se je končala zgodba slavnega statistika?

Po določitvi meje ga politika ni več zanimala in je rad prihajal v Piran, kjer je imel teto ter kot ljubitelj morja tudi svojo barko. Na njegovo željo je pokopan v družinski grobnici v kapelici na pokopališču v Piranu. Kamniti grb rodbine Castro s tremi vrtnicami je razstavljen v piranski občinski palač.