Še pomnite, tovariši? Imate v spominu zlate čase, ko se je državi reklo zgodba o uspehu, na oblasti pa je bila sanjska ekipa pod vodstvom vsemogočne LDS, ki je na volitvah kot za šalo pobirala tretjino glasov? Celo stalni škandali, ki se jim čistokrvni liberalci z izkaznicami nekdanje zveze socialistične mladine kajpak niso mogli upreti, stranki niso prišli do živega. Pa so padale stanovanjske afere, s službeno kartico se je kupovalo parfume, privatizirale so se ograje nekdanjih vojašnic, poslanci so vozili pijani, leteli v jarke in nadaljevali vožnjo, strankarski podjetniki so dobivali optimistične kredite, svetovalnih pogodb državnih podjetij s prijateljskimi agencijami je bilo vsak mesec vsaj 41, področje telekomunikacij je cvetelo, kot ne bo nikoli več, nič manj bleščeče ni bilo v igralniški industriji, zemljišča so se prekvalificirala čez noč in nepremičninske mahinacije na trasah bodočega avtocestnega križa prav tako niso bile nekaj neznanega.

V časih, ko je bila Slovenija daleč stran od recesije, se z lopovskimi navadami politične elite nismo pretirano ukvarjali, saj je bil tolerančni prag zaradi splošnega blagostanja precej višji kot danes. Celo škandalozne črne gradnje tedanjega okoljskega ministra razen Mladine, ki je Janezu Kopaču sarkastično nadela ime minister črnograditelj, mediji in javnost niso pretirano problematizirali. Da bi moral odstopiti, razen hudobne opozicije in nekaterih redkih medijev ni govoril noben normalen politik. Če nam gre dobro, je modrovala tovarišija na oblasti, se pač ne bomo razburjali zaradi »nekih malenkosti«.

I.

Nekdanjega ministra Kopača, ki se danes, kot slišim, prizadevno ukvarja z energetiko in vodnimi viri, nisem omenil po naključju. Očitki o njegovem črnograditeljstvu namreč spominjajo na zgodbo aktualnega ministra za infrastrukturo in prostor Igorja Maherja, ki je manj kot 24 ur po svoji prisegi zakuhal prvo afero novi vladi. Kopača črna gradnja sicer ni odnesla z ministrskega položaja, je pa doslej vseeno minister z najkrajšim mandatom v zgodovini Slovenije – po 26. dneh je namreč odstopil kot finančni minister, da je naredil prostor za Mitjo Gasparija. Maherjeva črna gradnja, ki je minister doslej ni uspel prepričljivo pojasniti niti strankarskemu šefu, predsednici vlade, kaj šele medijem, bo v sedanjih razmerah odmevala bistveno bolj, kot bi pred desetimi ali petnajstimi leti v časih eldeesove Indije Koromandije. Kopač se je izvlekel, Maher se ne more, se ne sme.

Kljub vsem kritikam in pomislekom so namreč danes standardi spodobnosti v slovenski politiki strožji, kot so bili nekoč. Če bi stranka svojega ministra črnograditelja poskušala zaščititi, bi jo mediji raztrgali, javnost pa bi bila tako ogorčena, da ni izključen nov val protestov. Politikom je postalo jasno, da jim ljudje niti najmanj ne verjamejo več – še več, da jih v bistvu sovražijo in da je kakršno koli sprenevedanje, prelaganje odgovornosti ali celo manipuliranje z javnim mnenjem podobno bumerangu, ki ti hitro prileti nazaj v glavo.

O Maherjevi usodi zato ne dvomim. Najkasneje do prihodnjega četrtka, do naslednje seje vlade, bo »prenehal biti« minister. Njegova stranka Državljanska lista, še posebej pa njen šef Gregor Virant si niti slučajno ne moreta privoščiti še enega škandala. Spomnite se njihovega (bivšega) poslanca Vogrina.

II.

Predsednici vlade Alenki Bratušek ne gre prav nič zavidati. Tega morda doslej nisem izrecno zapisal. Toda v resnici ji ni lahko. Nad glavo ji že brez Maherja in njegove črne gradnje visita prikazen Zorana Jankovića in še vedno nepojasnjeno vprašanje izvirnosti njenega magisterija. Kot da to ne bi bilo dovolj, jo že prvi dan po imenovanju svoje vlade pričaka afera, ki pod vprašaj postavlja velik del njene politične verodostojnosti. Če bo hotela ohraniti svojo osebno integriteto ter avtoriteto premierke, ji ne preostane drugega, kot da že jutri začne iskati drugega ministra. Hkrati pa črnograditeljski škandal, ki se ni po naključju pripetil ravno v piranski občini (kjer so si svoje »skromne kmetije« omislili tudi nekateri znameniti oljkarji iz nekdanje LDS, denimo Tone Anderlič in Gregor Golobič), odpira tudi Pandorino skrinjico nezaupanja do morebitnih drugih skritih grehov preostalih ministrov. Zanimivo bi bilo, denimo, raziskati zgodbe, ki se spletajo okoli gospodarskega ministra.

A če se za trenutek vrnemo k premierki: lahko smo še tako kritični in neprizanesljivi do nje, toda takšne smole, kot jo je doletela z ministrom, ki je – kakšna ironija, mar ne? – pristojen tudi za področje nezakonitih posegov v prostor in črne gradnje, ji nihče ne bi smel privoščiti. V nekih drugih, normalnejših razmerah bi njej in njeni ekipi dali 100 dni miru, pač v skladu s parlamentarno tradicijo. Vendar v razmerah, kakršne vladajo pri nas, kaj takega enostavno ni mogoče.

Maherjeva nesrečna črna gradnja pa odpira še en vidik moralno-etičnih standardov v slovenski politiki tukaj in zdaj. V sedanji vladni ekipi, ki je bila ves čas pod hudim pritiskom zaradi načina svojega formiranja in širših družbenih razmer v Sloveniji (poročilo KPK, konstruktivna nezaupnica proti Janši, nerešeno vprašanje Jankovićevega županovanja itd.), bi namreč človek upravičeno pričakoval verodostojne ljudi s čisto preteklostjo. Drugače rečeno, tisti, ki so kadrirali ministre, so šlampasto opravili svoje delo. Edino, kar v tej zgodbi z ministrom za infrastrukturo in prostor vzbuja nekaj nasmeškov, je njegov priimek.

III.

Še tako velik »maher« ne more biti minister. Minister Maher je svojo predsednico spravil v neroden položaj. V tako kratkem času bo morala sprejeti odločitev, ki bo pomenila prvo spremembo vladne ekipe. A kot rečeno, druge izbire nima. Že zaradi načelnih, jasnih in odkritih zavez, ki jih je dala v dneh pred in po izvolitvi za mandatarko, mora gospa Bratušek ravnati odločno in brezkompromisno. Tisto, kar se ob razkritju še enega primera politične sprevrženosti, dvojnih meril, ustvarjanja neenakosti pred zakonom in privilegijev znova zastavlja, se tiče samega bistva slovenskega političnega establishmenta v zadnjih dvajsetih letih: kdo so ti ljudje, ki se tako samovšečno potegujejo za ministrske položaje? Kako je mogoče, da se med njimi znajdejo tudi takšni, ki nimajo razčiščenih osnovnih pojmov o spodobnosti in politični higieni? Oziroma še mnogo huje, kako je možno, da za ministre kandidirajo (in so izvoljeni) osebki, ki v svojih omarah skrivajo okostnjake? Če upoštevamo, da gre lahko tudi za narcisistične ali patološke osebnosti, ki niso sposobne samokritike in se že zaradi tega v bistvu niti ne zavedajo, kaj je prav in kaj ni, potem največkrat naletimo na problem okolja in družbe, ki nista sposobna pravočasno reagirati in takšnega človeka ustaviti. Tu pa prideta do izraza način političnega kadrovanja na eni ter volilni sistem na drugi strani. V Sloveniji na srečo še vedno za silo deluje sistem zavor in ravnovesij, ki uspe sankcionirati vsaj nekatere primere zlorabe oblasti. Vseeno pa je ključno vprašanje, ali lahko tak sistem prepreči, da se v prihodnosti podobni primeri ne bodo ponavljali, saj je ob vedno večjem nezadovoljstvu ljudi vsakršno izzivanje s škandali in aferami za politično elito postalo tvegano.

Slovenci so namreč danes neprimerno bolj občutljivi na politično higieno in nemoralno obnašanje svojih izvoljenih predstavnikov kot kdajkoli prej. Vlada, ki si iskreno prizadeva premakniti državo iz prostega teka, bi se morala tega vsak dan bolj resno zavedati.

Vir: http://www.steinbuch.si

Več kolumn Dejana Steinbucha:

Zlo iz predmestja

Fenomen Janšević

Goveja juha