Fenomen Janšević

Dejan Steinbuch je publicist.

Kaj se mora zgoditi v glavi ali srcu voditelja, da odstopi? Je to nenaden napad slabe vesti, občutek notranje izpraznjenosti ali pa ima lahko pozitivno vlogo tudi ženska energija?

V zadnjih dneh je bilo zanimivo prebirati komentarje ameriških medijev ob 100. obletnici rojstva Richarda Nixona, za katerega so namreč končno prišli do spoznanja, da je bil v bistvu poslednji liberalec med ameriškimi predsedniki. Toda tisto, kar je presenetljivo, je dejstvo, da so ga zdaj začeli slaviti demokrati, ki so bili leta 1974 vsekakor najbolj zaslužni za njegov odstop. Nekdo je celo ironično zapisal, da republikanci danes Nixona sploh ne bi sprejeli v stranko.

Nixon ne sme biti zgolj sinonim za škandal Watergate, pravi Douglas E. Schoen, ki je bil eden od Clintonovih svetovalcev za javno mnenje, danes pa dela za newyorškega župana Bloomberga. Če imamo pred očmi, da so bili republikanci v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja nekaj drugega, kot so danes, potem nas Nixon ne sme presenetiti. Na zunanjepolitičnem področju je normaliziral odnose s Sovjetsko zvezo, vzpostavil diplomatske stike s Kitajsko itd.

I.

Tisto, kar danes Nixona postavlja v drugačno luč, je notranja politika, predvsem v sferi gospodarstva, javne uprave, sociale, zdravstvenega zavarovanja in skrbi za okolje. Nixon je izrazito povečeval zaposlovanje v javni upravi, investiral v velike infrastrukturne projekte in javna dela, obenem pa namenjal precejšnja sredstva za socialno varnost Američanov in predlagal reformo zdravstvenega zavarovanja, ki je celo v današnjih očeh ambiciozna, vsekakor pa liberalnejša od demokratskih zdravstvenih reform Billa Clintona in Baracka Obame.

Toda Nixonu so zdravstveno reformo zrušili prav demokrati. Ker je bil pač Nixon. In 37. predsednik Združenih držav je bil med številnimi vplivnimi skupinami izrazito nepriljubljen predsednik. Mediji ga niso marali.

Pa je bil Nixon res tako nepriljubljen? Danes lahko nanj gledamo s precejšnje časovne distance. Senco na oba njegova mandata – drugega je na sredini presekal z odstopom, ki je bil posledica grožnje z ustavno obtožbo, impeachmentom – vsekakor meče afera Watergate. Nixon je bil tako nepreviden, da je v Belo hišo ukazal namestiti prisluškovalne naprave, ker je računal, da bo imel tako pod nadzorom svojo administracijo. V bistvu pa je prisluškoval samemu sebi, kar ga je na koncu drago stalo, saj še danes velja za predsednika, ki je zlorabljal oblast, sodeloval v zaroti, lagal in zavajal pravosodne organe.

Zaradi trmastega vztrajanja pri zadržanju in nerazkritju precejšnjega števila zvočnih trakov je kot prvi predsednik v zgodovini ZDA tvegal ustavno obtožbo pred vrhovnim sodiščem. Da bi se temu izognil, predvsem pa da bi obvaroval čast in ugled predsedniške funkcije, je 8. avgusta 1974 odstopil. Njegov poslovilni govor, v katerem je citiral Theodora Roosevelta, še danes velja za mojstrovino, saj niti z besedico ni priznal napake ali celo krivde. Svoj odhod je pojasnjeval z dejstvom, da brez podpore zakonodajalcev, ki da so se skoraj vsi obrnili proti njemu, ne more normalno opravljati svojega poslanstva.

II.

Ob Nixonovi stoletnici rojstva se človek sprašuje, kakšen odnos do svoje funkcije, pravosodnih in državnih organov imajo najvišji slovenski funkcionarji, predvsem tisti na predsedniških položajih. Koliko so se naučili iz preteklosti in izkušenj posameznih svetovnih politikov, celo državnikov, ki so se znašli pod hudimi obtožbami bodisi zaradi zlorabe oblasti bodisi zaradi drugih, formalno-pravno sicer manjših prekrškov?

Pri ljudeh, ki opravljajo najpomembnejše funkcije v državi ali glavnem mestu, v civiliziranem svetu veljajo tudi določena neformalna pravila. V prvi vrsti gre za podrejanje družbenim normam in pričakovanjem, ki izhajajo iz predpostavke zavedanja odgovornosti. Premier, župan ali minister nosijo glede tega posebno odgovornost, kajti za državljane je njihovo obnašanje znak, ali so vredni zaupanja ali ne. Nižje kot je to zaupanje, manjša je stopnja normalnosti v delovanju države. Zategadelj ni presenetljivo, če je Slovenija v letu 2012 po indeksu Transparency International pristala med najbolj skorumpiranimi državami v Evropi, v katerih je mutatis mutandis tudi stopnja nezaupanja v politično elito največja.

Pisanja žalostnih pisem tujim vladam ali organizacijam, medijski linči in grožnje s splošno stavko ne morejo rešiti osnovnega problema, s katerim se ukvarjamo in na katerega opozarjam že dolgo časa – in to je odgovornost. Če se najvišji državni ali lokalni funkcionar znajdeta v situaciji, ko ju institucija, ki se ukvarja z odkrivanjem korupcije, javno obtoži, da sta kršila zakone, delovala nepregledno in pri tem zlorabljala svoj položaj, sta možnosti samo dve.

Nixona je čakala ustavna obtožba in najverjetnejši razpad republikanske stranke, kar bi državo potegnilo v nepredstavljivo politično krizo ali celo kaos. Četudi trmast in poln teorije zarot (češ da so mu Watergate namestili homoseksualci, židje ali celo komunisti) je na koncu videl, da nima drugega izhoda kot odstop.

To je storil v velikem slogu. Ničesar ni priznal. Je pa vseeno dal vedeti, da se zaveda svoje izjemne odgovornosti pred državljani, ki jim mora biti kot predsednik za vzgled. Nixon bi se lahko boril do konca, a bi v vsakem primeru izgubil, le da bi za to ceno plačala vsa država.

Podobno zrelost je leta 2000 pokazal Albert Gore, ki je brez dvoma zmagal na volitvah, a so ga na Floridi s pravniškimi triki prikrajšali za odločilno število elektorskih glasov. Gore je spor privlekel vse do vrhovnega sodišča, v katerem so sedeli štirje demokratski sodniki in pet republikanskih. Gore je izgubil s 5 proti 4. Potem mu je postalo jasno, da je s tem vojne konec in da je njegova odgovornost tista, ki ga sili, da popusti in prizna poraz kot spoštovanja vreden gospod.

III.

Sposobnost racionalne presoje, kdaj je čas za odhod, je odločilni del političnega instinkta vsakega normalnega posameznika, ki opravlja pomembne državne funkcije. To ni osebni poraz, temveč zmaga. Ampak da bi to človek lahko razumel in dojel, mora biti psihično stabilna in zrela osebnost. V družbah, kjer najvišje položaje zasedajo patološki narcisi ali celo psihopati, je takšen scenarij redek, saj običajno prevlada teorija zarote oziroma teza o političnem konstruktu, za katerim stojijo »določeni posamezniki«.

Oba junaka, ki sta v očeh svojih vernikov čez noč postala žrtvi, bosta zaradi prevladujočega vzorca politične nehigiene in neodgovornosti ravnala natanko tako, kot od njiju tudi po tihem pričakujemo. Ne bosta se umaknila. Perverzija, ki nas je že docela okužila, je tista par excellence: tako zelo smo se navadili na najnižje možne standarde, ki so demokratični samo še v narekovajih, da nas takšno obnašanje sploh pretirano več ne vznemirja.

Je problem v nas? Smo bolniki že vsi mi? Najbrž res, ker smo pozabili na izvirni greh tradicionalno bipolarne slovenske politike – ta bipolarnost se je kozmetično malce prikrila le v obdobju prisilnega egalitarizma. Od nekdaj smo poznali kult osebnosti pri obeh svetovnonazorskih taborih. Eni so s prstom kazali na druge, ko so njihovega voditelja ujeli s prsti v marmeladi. Oboji pa so se na koncu družno spravili na nebodigatrebo, ki je sprožil neprijetno razkritje. To je nekako tako kot v afriški basni, kjer hijeni renčita druga na drugo, ko obirata truplo v savani. Toda to je le del njunega rituala. Ko se približa še tretja, tujka, se prvi dve hijeni nemo spogledata in jo družno napadeta, ker si je drznila motiti njuno bipolarno idilo. Kajti vrana vrani ne izkljuje oči. Oziroma – kot je zapisal stari dobri Cicero v eseju O starosti: pares cum paribus facillime congregantur.

vir: http://www.steinbuch.si

Več kolumn Dejana Steinbucha:

Uporniški manifest

Evropa brez norcev

Republika ali smrt

Deli novico: