Dolgo sem potreboval za spoznanje, da je Ristorante Marinella mnogo pristnejši od bližnje gostilne California. Danes zato sedim v Marinelli. Zadnji dan v letu je, pijem cappuccino in gledam proti bližnji cesti in sprehajališču, onkraj katerega lenobno pljuska morje. Zimsko sonce se že spušča, vendar ga od padca v morje loči še poldruga ura. Sedim zunaj, globoko naslonjen v stol in z zaprtimi očmi gledam v sončno bleščavo. Toplo je, pomislim, toplo je na tej naši obali.

Tržaško riviero čutim vedno bolj neločljivo povezano z mojo bitjo. Morda jo imam zaradi svojih prednikov v genih. Na neki način jo razumem kot del domovine, ki se razteza od Solnograškega na severu, beneških lagun na zahodu, vključuje vso zdajšnjo in nekdanjo Slovenijo, na jugu pa se prek Istre, Kvarnerja, Dalmacije in otokov dotakne nekdanje mestne republike Ragusa, v katero se moram kdaj v prihodnosti vrniti, kajti Dubrovnik je zaradi svoje zgodovine vreden vsaj enega poštenega zapisa.

Domovina je preširoka, da bi jo stlačil v meje svoje države. Države se rojevajo in umirajo, domovina pa ostane nekaj brezčasnega. Lahko se premakne, lahko odpotuje skupaj s popotnikom, toda to ne bo pomagalo, da se človek v nekem trenutku ne bo začel zavedati svoje pripadnosti, povezanosti z domovino. In vsakdo ima nekje svojo domovino. Če ne v geografskem, materialnem smislu, pa zagotovo v krvnem ali duhovnem. La famiglia e la patria del cuore, pravijo Italijani.

Dlje ko si od domovine, bolj jo pogrešaš. Morda niti ne ljudi ali njihovega jezika, pač pa vonj zraka, svetlobo narave, utrip mesta in okus hrane. Spominjam se takšnega občutka; po celodnevnem jadranju s staro džunko po Zalivu dvigajočega se zmaja – to v vietnamščini pomeni zaliv Halong, kjer leži prek tri tisoč apnenčastih otočkov – sem se zvečer prezebel in prehlajen spravil v hotelsko banjo in se poskušal prepričati, da ne bom zbolel (poskus mi je sicer spodletel in naslednjih nekaj dni sem preživel na antibiotikih), ko sem na radiu, ki sem ga prižgal iz banje, zaslišal pesem Lady in Red, ki jo je prepeval Chris de Burgh. Običajno bi se mi zdela preveč pocukrana in je sploh ne bi hotel poslušati. Toda tistikrat je bilo drugače. Nekaj v meni si je želelo domov, v Evropo. Tisto, kar me je presenetilo, pa je to, da nisem pogrešal Ljubljane ali Slovenije, pač pa sprehod po tržaški obali. Pogrešal sem morje, vonj po morju in eno veliko skodelo kapučina.

I.

Zakaj se tako radi norčujemo iz tistih, ki svojih domovinskih čustev ne skrivajo? V Sloveniji je to precej očitno, kajti tisti, ki ima pred svojo hišo obešeno zastavo, je čudak. Nasprotno pa tisti, ki ironizira ali se odkrito posmehuje ljudem, ki izkazujejo svoja domoljubna čustva, izpade kot kritični intelektualec, levičar ali celo liberalec, he he. Ampak takšne poenostavitve so za lase prevlečene, veste; ljubezni do domovine se ne more meriti ali izkazovati zgolj z nekakšnimi simbolnimi dejanji, kot sta recimo izobešanje zastave ali sodelovanje na Festivalu domovinskih napevov v Kočevju, na drugi strani pa mislim, da sta strpnost in sprejemanje različnosti temeljna gradnika zdrave demokratične in pluralne družbe.

Če nekdo uživa v narodno-zabavni glasbi, je to njegova pravica. Kot ima nekdo drug pravico, da uživa v jazzu, hip hopu, rocku ali bosanskem turbofolku. Včasih me preseneča, da Slovenci po več kot dvajsetih letih svobode še vedno nismo osvojili vseh poglavij spoštovanja različnosti in tolerance. To se vsake toliko pokaže v agresivnih reakcijah na glasbeni okus, kulinariko ali prisotnost temnopoltega človeka na ulici.

Nerodno je primerjati festival slovenskih domačih pesmi s Severno Korejo. Nerodno pravim zato, ker bi se taisti junak ali junakinja, ki je zmogel takšno intelektualno deplasirano primerjavo, ugriznil v jezik, če bi šlo za madžarsko, bosansko ali srbsko narodno glasbo. Razumete, o čem govorim? Spoštovanje tradicije in porekla državljanov, ki so druge nacionalnosti, prav v ničemer ne relativizira zasmehovanja lastnega izročila, še najmanj pa opravičuje. Različnost in enakopravnost se ne izključujeta, ravno nasprotno.

Slovenci v Sloveniji ne morejo vedeti, kaj pomeni biti Slovenec, če živiš nekje daleč v tujini. Lahko se že po nekaj dnevih ali tednih brez opozorila pojavi nekaj, čemur bi rekel hrepenenje po domačem, ljubljenem in običajno tudi samoumevnem.

II.

Podobno izkušnjo sem imel sam. Zgodilo se je nepričakovano, med obiskom prijateljev, ki živita v bližini San Francisca. V Kaliforniji sem bil navdušen nad naravo in občutenjem prostranosti, svobode. Edino, kar me je mučilo vsak dan, je bila hrana. Začelo se je že zjutraj. Hotelski in motelski zajtrki so bili grozljivi. Ogabna kava, umetna jajca in tisti sladki vaflji z javorjevim sirupom, ob katerih mi je šlo na bruhanje. Dnevna prehrana je bila odvisna od verige prodajaln s hitro hrano, McDonald’s je pomenil razkošje, Jack in the Box pa socialno dno. Taco Bell, recimo, bi se uvrstil nekam v zlato sredino. Ker na začetku nisem našel nobene trgovine s sadjem, zelenjavo in normalno hrano, sem bil obsojen na te pomije, zaradi katerih sem se v manj kot enem mesecu zredil za pet kilogramov.

Ko sem prišel k zakoncema P., sem se najprej razveselil domačnega, nekako znanega vzdušja v njunem okusno opremljenem stanovanju. Ker sta prej več kot poldrugo desetletje živela v Ljubljani, je bilo v njunem ameriškem prebivališču precej predmetov, ki so me tako ali drugače spominjali na domovino. Gostiteljica je Slovenka, njen mož je bil Čeh, vendar je bilo pri opremljanju stanovanja čutiti predvsem njeno roko.

Ko je postregla s kosilom, nisem bil zgolj lačen, temveč sem bil že sestradan. V ozadju smo poslušali radio, vendar se ne spomnim glasbe. Morda je igral celo Slavko Avsenik. Kakorkoli, ko je gospa na krožnik nalila domačo govejo juho z rezanci, sem nenadoma začutil, kako me preplavlja nekakšna ganjenost. Solze so mi stopile v oči. Na srečo tega gostitelja nista opazila. Tista goveja juha se mi je zdela najboljša na svetu …

III.

Če drži, da gre ljubezen skozi želodec, potem je po mojem to še toliko bolj očitno za domoljubje. Kajti mar ni ravno hrana tista, zaradi katere se lahko identificiramo kot del naroda, ki mu pripadamo? Tega se človek v resnici zave šele takrat, ko ga od doma ločijo velike razdalje. Pogreša okus domovine.

Ljudje se do svojih domovin obnašamo predvidljivo. Mislim, da to v glavnem velja za vse narode. Doma smo nezadovoljni, nergaški in vidimo samo negativne stvari. Predvsem pa nismo dovolj prijazni drug do drugega. Premalo si pomagamo, stojimo ob strani. Empatija in altruizem sta v izraziti manjšini.

A kako zelo se vse to spremeni, ko se znajdemo nekje daleč od doma … Od koder je domovina videti kot oddaljena obala, ki je ne vidimo, vendar jo čutimo. Do nje gojimo čustva, ki so pristna. Pogrešamo jo, mislimo nanjo in počasi pozabljamo na stvari, ki so nas prej motile. Dlje ko smo od domovine, lepša je. V tem se skriva vsa magija domotožja in ljubezni do domovine, ki dobiva dimenzije metafizične matere, pred katero smo mili in nebogljeni.

Če bi se vsakdo izmed nas vsaj za nekaj časa preselil nekam daleč v tujino, bi sčasoma začutil, osmislil svoj odnos do Slovenije. Po eni strani bi se mu zdele absurdne ali celo banalne nekatere površinske značajske lastnosti Slovencev, predvsem zaradi prevladujočih družbenih vzorcev, po drugi strani pa bi ga – in v to trdno verjamem – enkrat za vselej minila infantilna želja po zasmehovanju goveje juhe, Avsenikov in narodnih noš.

vir: http://www.steinbuch.si

Več kolumn Dejana Steinbucha:

Uporniški manifest

Evropa brez norcev

Republika ali smrt