Ob slovesnosti, ki jo je pripravil Evropski kulturni center sv. Martin Tourski Slovenija, ki koordinira aktivnosti za vzpostavitev poti sv. Martina, so organizirali tudi pohod po poti sv. Martina k cerkvi sv. Martina v Kostanjevici na Krasu, na pročelju cerkve pa so nato odkrili kamnito ploščo z Martinovo stopinjo, simbolom poti.

Pot sv. Martina je poleg Jakobove ena od le dveh velikih evropskih kulturnih poti v Sloveniji. Takšen naziv podeljuje Svet Evrope. "Ne gre torej za navadne kulturne poti, ampak poti, ki povezujejo različne države Evrope z izstopajočo kulturno in naravno dediščino," je pojasnila ena od sodelujočih pri projektu Polona Abram.

Pot sv. Martina poteka v Sloveniji od slovensko-madžarske meje v kraju Hodoš do mejnega prehoda z Italijo v Opatjem selu in sledi stari rimski cesti, ki je povezovala mesto Savaria na Madžarskem, kjer se je sv. Martin rodil, z italijansko Pavio, kjer je odraščal. Celotna pot je dolga 2500 kilometrov in povezuje Madžarsko, Slovenijo, Italijo in Francijo. Zaključi se v mestu Candes blizu Toursa, kjer je sv. Martin pokopan.

Pot je v Sloveniji označena v skladu z zakonom o planinskih poteh in navodili za označevanje tematskih pohodnih poti. Kjer poteka po trasi planinskih poti, je ta označena z belo-rdečo Knafelčevo markacijo, smerno puščico in rdečo smerno tablo z belim napisom. Na delih poti, kjer poteka po evropskih pešpoteh E6 in E7, je označena z rumeno-rdečimi markacijami. Na preostalem delu je pot sv. Martina označena z belo-rumeno okroglo markacijo, rumeno smerno puščico in rumeno smerno tablo s črnim napisom za tematske pohodne poti. Na glavnih križiščih poti je smernim tablam dodana nalepka z logotipom poti sv. Martina. Na pomembnejših točkah poti stojijo tudi informacijski panoji.

Tako kot je Jakobova pot gonilo gospodarskega razvoja v svojem okolju, je tudi primer tega, v kaj se lahko razvije pot sv. Martina, je prepričana Abramova. Pohodne poti, ki imajo večjo "težo", zagotavljajo konstanten pritok obiskovalcev, ta pa lahko spodbudi lokalni razvoj, od prenočišč in prehrane do ponujanja lokalnih pridelkov in izdelkov, nenazadnje pa tudi izmenjavo informacij in znanja.

Snovanje poti je spodbudilo tudi povezovanje različnih deležnikov. Tako je na odseku poti od Logatca do Opatjega sela sodelovalo šest občin, zavodi za turizem, župnije, planinska in kulturna društva, je še navedla sogovornica.