Kakšne so pravne možnosti žrtev nasilja v družini in kako vse lahko žrtev ukrepa proti nasilnemu partnerju?

Nasilje v družini je žal vedno bolj pogost pojav in to kljub temu, da ogromno žrtev, zaradi strahu pred nasilnim partnerjem, si niti ne upa prijaviti dejanj pristojnim organom. Brez prijave žrtve pa državne institucije niti ne morejo odreagirati na nasilje v družini.

Pojem nasilja v družini ureja Zakon o preprečevanju nasilja v družini. Nasilje v družini je definirano kot vsaka uporaba fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja enega družinskega člana proti drugemu družinskemu članu oziroma zanemarjanje družinskega člana ne glede na starost, spol ali katerokoli drugo osebno okoliščino žrtve ali povzročiteljice oziroma povzročitelja nasilja.

Tudi psihično maltretiranje žrtve se lahko obravnava kot nasilje v družini (npr. povzročanje strahu, ponižanja, občutkov manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske).

Glede opredelitve možnih žrtev je zakon zelo širok, poleg partnerja in otrok se lahko obravnava kot žrtev tudi bivši partner, sorodniki v stranski vrsti (sestra, teta, nečak ipd.) ali svaštvu (svak, tast) ter osebe, ki živijo v skupnem gospodinjstvu.

Zakon jasno in nedvoumno nalaga državnim organom dolžnost, da morajo ukrepati ob vsaki prijavi nasilja v družini. Najbolj učinkovita je npr. prijava policiji, ki v praksi glede tovrstnih dejanj ukrepa nemudoma, resno obravnava prijave in v primeru obstoja nasilja tudi zelo učinkovito ukrepa (izreče prepoved približevanja in komuniciranja).

Zakon določa tudi zelo stroge ukrepe in močno ščiti žrtve nasilja v družini. Na prošnjo žrtve policija zagotovi žrtvi varnost ob vstopu v stanovanjske prostore, v katerih prebiva, da lahko iz njih vzame stvari, ki so potrebne za zagotavljanje njenih osnovnih življenjskih potreb in osnovnih življenjskih potreb njenih otrok.

Zoper nasilnega partnerja lahko sodišče z odločbo prepove zlasti vstopiti v stanovanje, v katerem živi žrtev, zadrževati se v določeni bližini stanovanja, v katerem živi žrtev, ali celo na delovnem mestu, šoli, vrtcu ipd. Prepoved se lahko nanaša tudi na navezovanje stikov z žrtvijo na kakršenkoli način (velja tudi za telefon, mail ipd.) in nasploh vzpostaviti vsakršno srečanje z žrtvijo.

Gre torej za nekakšno prepoved približevanja in komuniciranja, z namenom preprečiti ponovitev nasilja v družini.

Zakon jasno določa, da se lahko take ukrepe odredi tudi zoper nasilneža, ki kazenskopravno gledano ni zmožen razsojati (npr. zaradi vinjenosti).Ti ukrepi lahko trajajo do največ enega leta.

V primeru kršitve prepovedi in ponovitve nasilja v družini niti ni tako redko, da sodišče, na predlog tožilstva, zoper nasilneža odredi celo pripor.

Ker se pogosto dogaja, zlasti ob razvezah zakonske zveze, da je nasilen partner tudi lastnik skupnega stanovanja, v katerem živi celotna družina (lahko tudi gre za npr. stanovanje staršev nasilnega partnerja) daje zakon možnost, da lahko zakonec, nad katerim drugi zakonec izvaja nasilje ali če izvaja nasilje nad njegovimi otroki, zahteva, da mu drugi zakonec prepusti v izključno uporabo stanovanje, v katerem skupaj živita oziroma sta živela. Gre za dokaj strog poseg v lastninsko pravico, vendar pa zakon daje v takih primerih prednost žrtvam nasilja v družini ter jih tako zaščiti pred tem, da bi raje trpele nasilje, v kolikor drugega primernega stanovanja nimajo ali si ga ne morejo privoščiti. Ukrep lahko traja najdalj eno leto.

Podoben ukrep se lahko izreče tudi v primeru, če imata žrtev ter nasilnež stanovanje v skupni uporabi (npr. sta solastnika ali sta skupaj najela stanovanje). Ukrep pa se mora predlagati v roku treh mesecev od povzročitve nasilja. Sodišča o tovrstnih predlogih odločajo prednostno.

Zakon pa določa tudi možnost pridobitve brezplačne pravne pomoči žrtvi, čeprav npr. ne izpolnjuje splošnega cenzusa (ker ima določeno premoženje ali dohodke), v kolikor center za socialno delo oceni, da je za žrtev podana ocena ogroženosti.

Nasilje v družini je tudi kaznivo dejanje, za katero je zagrožena kazen zapora do največ 5 let. Žrtve lahko od nasilneža zahtevajo tudi odškodnino za vso povzročeno škodo (materialno in zlasti nematerialno).

Vsekakor je zelo pomembno, da žrtev pravočasno naznani policistom dogodke nasilja v družini ali pa vsaj skuša poiskati pomoč pri kakšni nevladni organizaciji za primere nasilja v družini.