Nekaj teh zgodb so predstavili na današnji okrogli mizi, ki jo je v okviru projekta Vsi smo migranti na fakulteti z humanistične študije pripravilo Kulturno izobraževalno društvo PiNA. Istočasno so za obiskovalce pripravili tudi Živo knjižnico.

Zgodbe migrantov se precej razlikujejo

Tako je denimo Ajhan Saliji predstavnik tretje generacije makedonskih Turkov, ki imajo v Izoli že več kot pol stoletja svojo slaščičarno. Študentka mednarodnih odnosov Arbnore Avdilayiz, rojena na Kosovu, je bila v Sloveniji prvič v ranem otroštvu kot vojna begunka, pred devetimi leti pa je prišla v Slovenijo še enkrat.

Nekateri prenašajo svoj jezik in kulturo mlajšim, kot učiteljica bosanščine Dijana Harčević Ćatić, ki je v Sloveniji tri leta. Za predavateljico in raziskovalko Irino Makarovo Tominec je bila Slovenija zavestna izbira in je k nam prišla dobro pripravljena. Kitajec Ji Rongqiang - Chang pa denimo sprva sploh ni bil namenjen v Slovenijo, sem je prišel brez znanja slovenskega ali angleškega jezika, danes pa vodi restavracijo in zaposluje več kot 20 ljudi.

Nepoznavanje jezika je ena večjih ovir pri vključevanju v novo okolje

Kot je navedla Harčević Ćatićeva, je v tej fazi najpomembnejše, da spoznaš prave ljudi in dobiš potrebne informacije. Tako so bili na zavodu za zaposlovanje zelo prijazni, povsem nov svet pa se ji je odprl, ko je izvedela, da v Sloveniji obstajajo bosanska društva in celo kulturna zveza.

Sprejemanje tujcev pri Slovencih v večini primerov ni bila težava

Ljudje so do Rusov zelo prijazni, tudi zaradi relativne kulturne bližine, kar vpliva tudi na povečanje diaspore. Tako je po podatkih Tominčeve v naši državi okoli 5000 Rusov. Chang je priznal, da je ob izbruhu epidemije Sarsa to vplivalo na odnos strank. Danes mu posel sicer dobro teče in ima tu tudi veliko prijateljev, ki "me ne sprejemajo kot tujca, ampak kot domačina".

Materni jezik tudi v novem okolju ostaja pomemben del identitete

Avdilayizeva s starši govori v albanščini, že z bratom in sestro pa gre za jezikovno mešanico. Jezikovno identiteto skuša ohranjati tudi z rednimi obiski matične domovine, pri čemer je poudarila, da je integracija dvosmeren proces, kjer tudi priseljenec bogati in vnaša nekaj novega v novo okolje.

Changovi otroci dvakrat tedensko obiskujejo pouk kitajščine in tudi sicer se trudi, da bi jim kljub geografski oddaljenosti prenesel bogato kulturo svoje domovine. Ćatićeva pa je obžalovala, da je bosanske otroke, rojene v Sloveniji, sram govoriti bosansko, saj so negativni stereotipi o njihovem narodu še zelo močno prisotni.

Kljub uspešni integraciji ostajajo priseljenci razpeti med dvema deželama

Tominčeva je pojasnila, da se v Sloveniji počuti zelo dobro, vendar "se ne počutim kot Slovenka". Drugače je za drugo ali celo tretjo generacijo. Saliji enkrat letno obišče domovino svojih prednikov, vendar so njegovi prijatelji tu in ga nič ne vleče v Makedonijo.

Izkušnja begunstva, ko je morala zamenjati več držav, pa je bila za Avdilayizevo tudi pozitivna, saj se počuti doma tako na Kosovu kot v Sloveniji.