Oneto, ki je bil zaradi Expa v Italiji izbran tudi za logističnega menedžerja leta, je dejal, da si bo pred nadaljevanjem poklicne poti privoščil oddih, zaradi pozitivne izkušnje s slovensko ekipo in paviljonom pa z družino razmišljajo prav o obisku Slovenije. Kot je še dodal, je tokrat prvič, da mu ni treba razmišljati kako naprej, saj ga tako zaradi Expa kot nagrade vabijo na "vse konce".

Osrednja tema letošnje razstave je bila hrana, nosilni slogan pa Hrana za planet, energija za življenje. Skupno se je predstavilo več kot 140 držav. Slovenija se je na Expu, ki poteka od 1. maja, vrata pa zapira danes, predstavila pod sloganom I feel Slovenia (Slovenijo čutim) in kot zelena, aktivna in zdrava. Slovenija je bila ena od 52 držav, ki so se predstavile s samostojnim paviljonom.

Kako poteka načrtovanje svetovne razstave? Kako se vse skupaj postavi na noge?

Na to res ni enostavnega in enoznačnega odgovora, če nekoliko povzamem, pa smo vse skupaj začeli načrtovati tri leta nazaj. Imeli smo nekaj svojih idej, preučili pa smo tudi izvedbo minulih Expov, na primer v Šanghaju in Zaragozi. Poskušali smo razumeti celoten obseg in si zamisliti najboljši logistični pristop za naš Expo. Ko je bilo vse že skoraj pripravljeno, se je nekaj pred začetkom v Parizu zgodil Charlie Hebdo. Zaradi varnosti smo morali vse postaviti na glavo in popolnoma spremeniti celoten sistem. Vse smo morali urediti v 25 dneh.

Kateri so bili z logističnega vidika po vašem mnenju najbolj naporni trenutki med samo svetovno razstavo?

Z logističnega vidika je bil najbolj zahteven prvi teden, ker si nihče niti slučajno ni predstavljal, koliko ljudi bo prišlo, kako naj bi potekala oskrba s potrebščinami; z vsem od hrane in pijače do spominkov, pa tudi toaletnega papirja. To je bilo verjetno najtežje.

Sicer pa so bili med posameznimi dogodki, kar se tiče samega upravljanja s prizoriščem, zagotovo najtežji obiski prve dame ZDA Michelle Obama, ruskega predsednika Vladimirja Putina in izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja - pri slednjem so bili vsepovsod okoli ostrostrelci. Težavni so bili tako zaradi varnosti kot tudi vsega skupaj. Bili so bolj naporni kot pa dogodek ob svetovnem dnevu hrane, 16. oktobra, ki so se ga med drugim udeležili generalni sekretar ZN Ban Ki Moon, španska kraljica Letizia, slovenski predsednik Borut Pahor in italijanski predsednik Sergio Mattarella. Takrat smo namreč uporabili predvsem svoje varnostne organe. Putin je na primer prišel s 70 svojimi ljudmi in več kot 40 avtomobili. Ban Ki Moon je imel nekaj svojih avtov, vendar se je večinoma zanašal na našo varnost.

Obrniva se k malo bolj zabavnim temam. Lahko poveste kakšne zanimive pripetljaje - zagotovo jih je bilo v šestih mesecih ogromno...

Med samim načrtovanjem je bilo najbolj zabavno, da smo morali skrbeti za najmanjše podrobnosti, takšne kot je prej omenjeni toaletni papir - ni bilo treba skrbeti samo za to, da bo dovolj šampanjca ob tej ali oni otvoritvi ali predstavitvi. Med samim Expom pa se je res vsak dan zgodilo kaj zabavnega - v enem paviljonu je zmanjkalo klobasic, v drugem kruha... Potem pa smo morali mi poskrbeti, da smo skozi vso gnečo dostavili želene stvari.

Sicer pa je ena mojih anekdot povezana s časom pred samim Expom - s časom, ko so države gradile svoje paviljone. Nemci so, tako kot Švicarji, seveda prvi začeli in tudi končali z gradnjo svojega paviljona, Ekvadorci, ki imajo svoj paviljon poleg njihovega, pa so bili izjemno počasni. Nemce je zato skrbelo, ali se bo sploh kaj zgradilo. Ekvador je svoj paviljon nato zgradil v 20 dneh in naredili so izjemno stvar - na paviljon so postavili ogromen napis z imenom svoje države, tako da nemškega z glavne ulice ni videl nihče. Ko so vabili goste, so morali povedati, da so za ekvadorskim paviljonom.

Privabili ste okoli 20 milijonov obiskovalcev. Kako vam je to uspelo?

Kako nam je uspelo? Gre za zmes več stvari. Od prvega dne smo verjeli, da nam lahko uspe, zato smo primerno načrtovali celotno prizorišče. Nekaj je bilo tudi sreče, saj nam je k rezultatu zelo pomagalo tudi vreme, dobra reklama med ljudmi - ustna pohvala je zelo pomembna. Gre za zmes dobrega načrtovanja, skupnega dela in sreče.

Glede na to, da ste bili vseskozi na Expu - kako bi ocenili slovenski paviljon?

Slovenski paviljon je bil od začetka nekoliko neopazen, med drugim zaradi oblikovanja paviljona, ki gleda na osrednjo sprehajališče. Treba ga je bilo nekoliko prirediti - vhod je stal ob strani in ni bil zelo opazen. Generalna komisarka Slovenije za Expo Milano 2015 Jerneja Lampret je naredila izjemno delo, da je vse skupaj obrnila. Glede na vrste, ki sem jih gledal v zadnjih tednih in glede na srčke I Feel Slovenia, ki so jih ljudje opazili tudi tako daleč, kot so Benetke, je bil slovenski paviljon eden bolje obiskanih in bolj zabavnih.

Gre za zmes lesenih elementov, ki vsaj nam, Italijanom, dajejo občutek topline, tako da se počutimo kot doma. Seveda ne gre pozabiti prijaznosti slovenske ekipe - vseskozi so bili nasmejani. Tega nimajo vsi. Poleg tega je Slovenija poskrbela za zabavo, praktično vsak dan se je kaj dogajalo. Slovenija je bila zgled drugim paviljonom, ki so sčasoma začeli slediti idejam vaše ekipe.