Kako je življenje ob takem klubu, kot je Ambasada Gavioli, vplivalo na tvojo glasbeno pot?

Kar dosti, moram priznati. Na tem teritoriju je bila edina v tistem obdobju , ki je ponujala underground muziko. Ko se je Ambasada Gavioli odprla, je bil to čudež. Že mi, ki smo želeli, da se odpre, smo debelo gledali, češ, kako bo nekaj takega tukaj. Ampak na koncu se je izkazalo, da je tu dobra pozicija, ker je strateško postavljena, zraven Italije, Hrvaške. Ima zelo dober trg, zato po vsem tem času še vedno traja.

Kako gledaš na uspehe Valentina Kanzyanija in Umeka v svetu, te je tudi to vzpodbudilo pri ustvarjanju elektronske glasbe?

Vse je vplivalo. Tudi danes si lahko ponosen, da na nekem dogodku lahko vrtiš z dobrimi didžeji, tam se navežejo osebni stiki. Ambasada Gavioli je veliko pripomogla k temu, da so se ljudje med sabo spoznali in na nek način bolj povezali. Potem te drugi spoznajo in povabijo vrteti v tujino. Danes ni več toliko tega kot včasih. Takrat si hodil v Ambasado, ker je bil tam "party", ker si vedel, da bo dobra glasba. In potem te je didžej presenetil in si poiskal informacijo, kdo je. Danes se je to na žalost malo obrnilo.

Predvsem, da slišiva novitete, sva pred več kot 20 leti s Kanzyanijem poslušala italijanske radijske postaje, ki so bile takrat v Evropi med vodilnimi glede elektronske glasbe. Nekako smo bili pod vplivom italijanske scene. Meni se je ravno v Ambasadi Gavioli - zahvaljujoč Kanzyaniju - potrdil prvi "release", ki sem ga naredil.

Omenil si radie. Sam si delal na Radiu Morje. Kako so te izkušnje vplivale na tvojo kariero?

Veliko. Na radiu sem imel svoj studio, kjer sem snemal reklame, oddaje. Bil sem v stiku s tridesetimi različnimi ljudmi, ki so delali na radiu, zato je bila to dobra življenjska in tehnična izkušnja. Lahko rečem, da ne vem, če bo takšna ekipa, kot je bila takrat na Radiu Morje, še kdaj obstajala. Nihče od nas se ni zjutraj zbudil in rekel "grem v službo", vsi smo rekli "grem na radio".

Nekaj te ekipe še vedno dela v medijih, na radiu. Tebe to ne mika?

Jaz bi, če bi bilo to na tisti način. Ker je bilo sproščeno, dejansko smo delali radio z zabavo, to ni bila služba, kot sem rekel. Vsak je imel v svoji oddaji proste roke, zdi se mi, da je bilo vse nekoliko bolj prosto.

V Izoli imaš svoj studio, se pri snemanju osredotočaš zgolj na elektronsko glasbo?

Na začetku, ko sem začel delati, je bil moj namen biti producent in koproducent kakšnim bendom ali pomagati ljudem, ki delajo muziko. A ravno, ko sem začel delati studio, je prišlo obdobje, ko so računalniki postali tako močni, da se je vse skupaj obrnilo. Nihče več ni rabil studia, vsi so rekli "bom sam doma". Niso razumeli, da je znanje, kako delaš z opremo, bolj pomembno kot sama oprema. Takrat je potem to upadlo, zato sem se osredotočil na svojo didžej kariero in na produkcijo lastne glasbe. Od takrat delam samo to, delam "masteringe" za nekatere druge artiste, "jingle" za radijske oddaje in "podcaste", a glasbeno je največ elektronike. Veliko ljudi k meni prihaja "miksat" in "masterizirat", ampak samo iz elektronskega sveta.

S kom vse z Obale si sicer sodeloval v svoji karieri?

Mislim, da sem sodeloval z vsemi na tem področju. Mlajši še prihajajo, jih je dosti. Odprt sem za sodelovanje z vsemi, a v določenem segmentu. Ne morem vsakemu pokazati vse od začetka, vsaj malo predznanja s področja glasbe morajo imeti. Predvsem pa morajo imeti voljo se naučiti - zato, da to znajo, ne pa se napiflat' samo, da dosežejo nekaj v tistem trenutku.

Kako gledaš na obalno glasbeno sceno na elektronskem področju?

Obalna scena je kot svetovna scena. Prepotoval sem ves svet, kamorkoli sem prišel, je bilo enako. Vsi se pritožujejo, vsi mislijo, da je povsod drugod Ibiza. Ni, Ibiza je ena, obstaja tam in konec. Obstajajo določene lokacije, kamor gredo ljudje na zabavo, a to je enotedenski dogodek in so vsi tam. Enako greš ti s tako energijo na Ibizo, se zabavati. Ne moreš pa priti v katero koli diskoteko in pričakovati enak efekt. Obala ima svojo sceno, kot jo ima vsak teritorij. Ampak se vsi nad tem pritožujejo, da se nič ne dogaja. Smo majhni in preprosto se ne more vsak vikend dogajati festival.

Je glasba nekaj, s čimer se, kot velja splošno prepričanje, ne da zaslužiti?

Leta nazaj je bil čisto drugi svet. Recimo s projektom Tomy or Zox smo v enem tednu prodali sedem tisoč plošč, od vsake smo dobili tisoč lir plus avtorske pravice. Če danes prodaš sedem tisoč kopij, pomeni, da si super zvezda. Sama prodaja glasbe je zelo upadla. Veliko ljudem je že samoumevno, da poberejo "mp3-je". Jaz napovedujem, da čez deset let sploh ne bomo več kupovali muzike, temveč bo tako, kot so že ponudili "stream" operaterji – z določenega omrežja boš lahko pobiral kar boš želel in to na svojem telefonu poslušal, ne boš pa mogel skopirati. Plačeval boš dvanajst evrov na mesec in poslušal, kar boš hotel. Prav tako bodo izvajalci prenehali prodajati glasbo, ker so smešne cifre in bodo to ponujali brezplačno, zato, da postanejo popularni.

Kateri so tvoji trenutni projekti in kakšne načrte imaš za prihodnje?

Treutno delam na "remixu" za Maura Picotta. Prav tako delam na dveh svojih novih komadih, ki jih moram še dokončati. Kar nekaj komadov imam idejno postavljenih. Vsak mesec sem tudi zaseden s »chartom«, ki ga snemam. Napovedovati pa ne morem še nič. Ker ne veš, kaj se zgodi. Pridejo obdobja, ko se ne vidim ven od projektov in so obdobja ko … pospravljam po računalniku (smeh).