Škrle in kamni iz zida

Izšla je nova knjiga o ljudeh in krajih slovenske Istre, ki jo je napisal Srečko Gombač. Knjiga na 85 straneh prinaša zgodbe in slike iz preteklega stoletja, nekatere hudomušne, druge manj, kakor pač nanese življenje. Govori o kmetih in mlekarcah, o trdem delu in veselju, o globoki bedi in pridnih rokah Istranov. Knjigo sta skozi pogovor predstavila Lea Kalc Furlanič in avtor Srečko Gombač.



 

Srečko Gombač opisuje v knjigi predvsem istrsko vas Koštabona, v kateri je sicer živel le do svojega četrtega leta. Kasneje se je vanjo vračal predvsem zaradi sorodstvenih vezi. Delal je na koprskem Tomosu, na upravi Droge Portorož, v Turistični organizaciji Portorož, za Turistično združenje v Izoli, dlje časa je bil tudi zasebni podjetnik. Je avtor nekaj knjig o zgodovini letalstva in zgodovini Izole ter člankov o tehniški dediščini, o teh temah je tudi večkrat predaval.

Vodil je postavitev muzejske zbirke Parenzana v Izoli in večih razstav o letalstvu (zadnja še traja v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri). Sodeloval je pri organizaciji številnih turističnih projektov in prireditev v Izoli in izven.

Knjigo je izdalo Društvo za dediščino in podeželje Histrion in je na voljo po prodajni ceni 10 Eurov.

V knjigi je veliko žalostnih in hudomušnih zgodb, ki pripovedujejo o zmožnosti preživetja Istranov, še posebno Istrank. "Otrok je bilo v tistih časih veliko, kolikor jih je bog dal, so rekli. No, ne vem, če je imel pri tem res bog prste vmes, toda družine so bile res številčne," je pričel s svojo pripovedjo Gombač. Čeprav je bilo veliko otrok, ljudje niso imeli veliko domišljije pri imenih, zato so se nekatera ponavljala. Nekoč je bilo tudi 20 Štefanov naenkrat. Ker je imela večina vaščanov le dva priimka (Baruca in Viler) je tako lahko hitro prišlo do zmede. Zato so si pomagali z nadimki. 

Kovač in župnik

Med smešne prigode, ki jih Gombač opisuje, spada "zažlajfan voz", ki ga je neki kmet pozabil, njegova mula pa ga je vlekla naprej. Ko je kmet to opazil, je prihitel se opravičevat muli. Druga, žalostna prigoda, pa govori o smrti nekega otroka. Pove pa tudi, da se je na vaseh pilo izjemno veliko alkohola. "Antonija in Bepo sta bila zelo vesela njihove novorojenke, vendar se ta nekega jutra ni več zbudila, umrla je. Antonija je Bepota poslala v mesto po trugo. On je pa od žalosti denar za trugo zapil in se vrnil brez truge in brez denarja nazaj," je povedal o tej epizodi Gombač. 

Pomembni osebi v vasi sta bila kovač in župnik. Prvi je bil izučen gospod, ki se je svojih veščin obdelovanja kovin priučil v tovarni železa na Dunaju. S svojimi izdelki je znal olajšati delo in življenje vaščanom. Drugi je bil župnik Alojz Kocjančič, ki je zbiral ljudske pesmi in celo med drugo svetovno vojno odgnal Nemce iz vasi, tako da je niso požgali. Ime knjige pa ima tudi svoj pomen. Namreč škrle in kamni skupaj tvorijo trden zid, ki se lahko upira dežu in burji. Tako tudi ljudje v Istri po mnenju avtorja lahko preživimo težke čase le, če smo skupaj trdno povezani. 

 Sorodne vsebine:

Mladenič z nenavadnim hobijem

"Cenim ljudi, ki se ne pretvarjajo!"

Ustvarja mozaike z namenom

Deli novico:

icio46@alice.it |  23 .01. 2013 ob  17: 43
Complimenti carissimo Srecko,sei veramente un uomo pieno di risorse,BRAVO!!!!!!