V sedemindvajseterici ima uzakonjeno minimalno plačo 22 držav. Med državami so sicer velike razlike tako glede definicije, za koga velja minimalna plača (za vse zaposlene, za starejše od 18 let, za določene sektorje, poklice ipd.), kot tudi, za kateri delovni čas jim pripada, kolikokrat na leto se izplačuje, ali je nižja za določene kategorije zaposlenih ...

Kot je te dni objavil evropski statistični urad Eurostat, so imeli januarja letos najvišjo minimalno plačo v Luksemburgu (2571 evrov bruto). Prek 2000 evrov ta plača znaša še na Irskem (2146 evrov), Nizozemskem (2070 evrov) in v Nemčiji (2054 evrov).

Pod 700 evrov bruto minimalne plače pa so januarja prejeli delavci v Bolgariji (477 evrov), Romuniji (663 evrov) in na Madžarskem (697 evrov).

V Sloveniji je minister za delo Luka Mesec minimalno plačo za letos januarja zvišal s 1203 evrov na 1254 evrov bruto, s tem pa je država po njeni višini v EU na osmem mestu. Visoko na lestvici je že nekaj let, na osmem mestu pa se drži od leta 2021.

Minimalna plača v uniji ni urejena le v Avstriji, na Danskem, Finskem, Švedskem in v Italiji, saj tam sindikati in delodajalci najnižja plačila za delo dorečejo v kolektivnih pogajanjih.

V Avstriji so za plače pod dogovorjeno minimalno stopnjo določene visoke denarne kazni, delavci pa lahko na sodišču zahtevajo izplačilo razlike. Tudi v skandinavskih državah sistem kolektivnega dogovarjanja na tem področju slovi kot zelo urejen, v Italiji pa se že nekaj časa pojavljajo pozivi za uzakonitev minimalne plače. To so lani kot zadnji v EU izvedli na Cipru.

Je bila pa v EU leta 2022 prižgana zelena luč evropski direktivi o ustreznih minimalnih plačah v EU, katere namen je zagotoviti primernost zakonsko določenih minimalnih plač ter s tem dostojne delovne in življenjske pogoje za vse delavce v EU. Države članice jo morajo v nacionalno zakonodajo prenesti do 15. novembra letos.

Direktiva vzpostavlja postopke, ki naj bi zagotovili primerne zakonsko določene minimalne plače, vzpodbuja kolektivno dogovarjanje o plačah in povečuje možnost dostopa do zaščitene minimalne plače za tiste delavce, ki so do minimalne plače upravičeni po nacionalnih zakonih.

Države članice bodo morale po direktivi vzpostaviti okvir za opredelitev minimalne plače po jasnih kriterijih. Zakonsko določitev minimalne plače bodo morale posodabljati vsaj na dve leti oz. države, ki imajo vzpostavljeno avtomatično indeksacijo, vsaka štiri leta. Direktiva pa najnižje ravni minimalne plače za posamezno državo konkretno ne predpisuje.

Članice bodo lahko za oceno ustreznosti zakonsko določene minimalne plače uporabile košarico blaga in storitev po realnih cenah ali pa se ravnale po referenčni vrednosti 60 odstotkov mediane bruto plače in 50 odstotkov povprečne bruto plače.