Ste najuspešnejši slovenski veslač v zadnjih letih. Leto 2023 zaključujete z zmago na svetovnem prvenstvu (SP) v Zagrebu in 4. mestom na evropskem prvenstvu (EP) na Bledu. Bera kolajn, s katero zaključujete kariero, ni majhna. Ker vemo, da ste bili kot športnik znani po izredni samodisciplini in predanosti, ste zadovoljni, ko se ozrete nazaj?

Prezadovoljen sem s samo kariero. Ko sem začenjal, nisem imel take tekmovalne ambicije, kot se je sčasoma kariera razvijala.

Kako danes gledate na dosežene uspehe? Se človek bolj spomni truda in odrekanj, morda tudi bolečin ob poškodbah, ali spomin na trenutke, ko stopi na zmagovalni oder, odtehta vse ostalo?

Ponosen sem na celotno kariero, pa tudi vesel. Vsako delo in odrekanje se poplača z medaljo.

Kaj gre športniku skozi glavo, ko stoji na zmagovalnem odru in se zasliši himno države, za katero je tekmoval?

Vsak znoj in žulj, ki je bil narejen z razlogom, da sem prišel na stopničke.

Prvi večji mednarodni uspeh ste dosegli leta 2015, bronasto medaljo na EP v Poznanu in srebrno medaljo na SP v Aiguebelettu. Kako se spominjate teh dveh dosežkov, glede na to, da sta bila med prvimi?

Že leta 2008 sem bil v finalu A med mlajšimi člani. Že ta rezultat je bil pokazatelj, da sem na pravi poti. Že sama testiranja v letu 2015 pred sezono so nakazovala, da delamo dobro in na prvi regati svetovnega pokala na Bledu sem prišel do srebrne medalje. Potem je sledilo še EP in SP, kjer sem osvojil bron in srebro. To leto je bilo najboljše leto v moji karieri, ker so me uspehi postavili na karto sveta.

Ste morda v teh letih predanosti veslanju kdaj pomislili, da bi odnehali? Če je odgovor pritrdilen, kaj je bil razlog za to?

Med samo kariero sem večkrat pomislil na konec kariere, in sicer zaradi financ in slabih rezultatov.

Kdo je bil vaš vzornik, ko ste začeli z veslanjem? Ste si morda koga jemali za zgled?

Na začetku moje kariere nisem imel nobenega vzornika. Za zgled pa sem si jemal norveškega veslača Olafa Tufta.

Je bilo veslanje del otroških sanj, ali ste želeli postati kaj drugega, ko 'bom velik'?

Veslanje ni bilo del mojih otroških sanj. Ko sem odraščal, sem si želel biti nogometaš.

Kakšen je odnos države Slovenije do vrhunskih športnikov? Je za profesionalne športnike 'po upokojitvi' poskrbljeno?

Delno poskrbljeno, vsaj v mojem primeru. Med letoma 2016 in 2019 sem bil zaposlen v Slovenski vojski kot športnik, potem pa sem moral odpreti s.p., če sem želel imeti mesečni dohodek. Z lansko medaljo na SP sem prišel spet na listo za zaposlitev na ministrstvu, ampak od tega ni bilo nič. Sem na sveže upokojeni športnik, tako da težko odgovorim na ta del vprašanja, kako država poskrbi za športnike po končani karieri. To me boste morali vprašati v naslednjem intervjuju, takrat bom mogoče več vedel. (smeh)

Veslo postavljate v kot, pa vendar ima človek pri 37-ih letih še veliko za početi. Nam izdate načrte za prihodnost? Boste še rekreativno veslali? Se boste morda posvetili trenerskemu delu, trenerskemu delu z mladimi ...?

Najprej si moram najti službo, žal, to je realnost slovenskega športa. Lahko se pohvalim, da sem še vedno aktiven v klubu. Treniram petkrat do šestkrat na teden, ker je veslanje in šport del mene, ampak intenzivnost je dosti manjša. Zaenkrat se sicer ne vidim v trenerskih vodah, mogoče v bodoče, trenutno pa si želim poizkusiti nekaj novega.