Raziskovalci z Univerze v Zürichu so izvedli poskus, v katerem so skupini evropskih prostovoljcev predvajali zvoke originalnih azteških piščali smrti in replik ter spremljali njihove odzive s funkcijskim slikanjem z magnetno resonanco (angl. Functional magnetic resonance imaging, kratica fMRI). Zvok opisujejo kot grob, oster in visoko frekvenčen.

Zgodovinski kontekst piščali smrti

Piščali smrti, narejene iz gline in pogosto oblikovane kot lobanje, so arheologi odkrili v grobovih iz obdobja od leta 1250 do 1521. Instrumenti so bili odkriti na območju templjev, kot je Ehecatl-Quetzalcoatl tempelj v Mexico Cityju, kar nakazuje, da so bili del obredov, povezanih z bogovi in podzemljem. Lobanjska oblika piščali je simbolizirala azteškega boga smrti, Mictlantecuhtlija, kar potrjuje povezavo med instrumentom in obrednimi praksami, namenjenimi čaščenju mrtvih.

Zvočna analiza in odziv poslušalcev

Analizirali so akustične značilnosti piščali smrti in ugotovili, da instrument proizvaja več tonov hkrati, saj zrak potuje skozi različne komore v instrumentu. Ta zvočni profil vključuje elemente, podobne človeškemu govoru in krikom, kar povečuje psihološki vpliv na poslušalce. Ugotovili so, da zvok deluje kot alarmni signal, ki aktivira možgane in povzroči instinktivno reakcijo bega ali borbe. Študija je pokazala, da zvok piščali povzroča zmedo v možganih, saj ti poskušajo hitro določiti izvor zvoka, kar povzroči šok in začasno izgubo nadzora. Udeleženci eksperimenta so poročali, da so ob poslušanju zvoka občutili strah in neprijetno vznemirjenost, nekatere pa je zvok spomnil na druge moteče zvoke, kot so čajniki, žage in stroji.

Uporaba piščali v obredih in vojnah

Raziskovalci menijo, da so Azteki piščali smrti morda uporabljali med vojaškimi pohodi za strašenje sovražnikov, vendar je bolj verjetno, da so bile namenjene obrednim praksam in žrtvovanjem. Zvok, ki je spominjal na krik, je bil lahko uporabljen za povečanje dramatičnosti obredov in za vzbujanje strahu med prisotnimi. V tem kontekstu so piščali smrti igrale simbolično vlogo, saj so poudarjale pomen žrtvovanja in odnosa do bogov ter smrti. Profesor Sascha Frühholz, vodja raziskave, je poudaril, da ima zvok piščali močno čustveno in simbolično naravo, ki sproža asociativne mehanizme v možganih. To pomeni, da zvok ne vzbuja le neposrednega strahu, ampak tudi globlja čustva in asociacije, povezane z nevarnostjo in smrtjo.