Odločitev aribotražnega sodišča vse od razglasitve pred tremi dnevi še kar odmeva. Veliko ljudi, sploh živečih ob meji, se sprašuje o posledicah, ki jih bo prinesla. Odzval se je tudi koprski župan Boris Popovič, eden od nasprotnikov arbitraže.
POPOVIČ SE JE NA ARBITRAŽO ODZVAL V SVOJEM STILU: Hvala ti, Borute!
Koper
Popovič je prepričan, da je arbitražni sporazum škodljiv, ker o ključnem vprašanju dostopa do odprtega morja ne bi smeli odločati niti arbitri niti sodniki niti kdorkoli drug, saj je Slovenija pomorska država. Tako je dejal že leta 2010, ko je s kampanjo uperjeno proti takrat aktualno oblasti skušal zbuditi javnost, naj se o tako pomembni stvari, kot je državna meja, ne odloča čez noč. Kot pravi Popovil, sedem let kasneje vztraja na svojem stališču.
"Boruta Pahorja in njegove politične somišljenike, ki so nas sploh privedli do arbitraže, navkljub temu, da vsi dobro vemo, da ta ni bila niti slučajno potrebna, kajti škarje in platno je imela Slovenija do takrat nesporno suvereno v svojih rokah, bi bilo treba pripeljati pred sodišče, in sicer z obtožbo o veleizdaji svoje lastne domovine," je prepričan Popovič in dodaja:
"Zdaj je tudi jasno, da gre za popolne politične amaterje in da bi bil že skrajni čas, da jih nemudoma odmaknejo z vseh političnih funkcij. V korist vseh nas in njihove lastne domovine."
Včerajšnja odločitev arbitražnega sodišča glede meje s sosednjo Hrvaško je pričakovano prinesla različne razlage. Tisti, ki jo pozdravljajo, saj v njej vidijo največji možni izkupiček, se očitno ne zavedajo, kakšne posledice bo ta imela za našo državo, še toliko bolj pa za ljudi, katerih domovi so se, tako rekoč čez noč, znašli onkraj meja naše države. Na drugi strani pa so tisti, ki na odločitev gledajo s skepso in dvomom ter se več kot upravičeno sprašujejo, kaj sledi. Kakšne bodo posledice unikatno določenega stika z odprtim morjem? Kaj se bo zgodilo z vsemi tistimi zaselki, v katerih živijo slovenski državljani?
Eden glavnih nasprotnikov arbitraže je tudi prvi mož koprske občine, Boris Popovič, ki je svoje nestrinjanje jasno in glasno obelodanil že leta 2010. »Arbitražni sporazum je škodljiv, o ključnem vprašanju dostopa do odprtega morja ne bi smeli odločati ne arbitri, ne sodniki in ne kdor koli, saj smo vendarle pomorska država«, je takrat dejal in z odmevno plakatno kampanjo, uperjeno zoper takrat aktualno oblast, skušal zbuditi javnost, naj se vendar o tako pomembni temi, kot je državna meja ne odloča čez noč. Sploh pa ne mimo želja ljudi, ki na tem območju živijo od nekdaj. Takrat so ga v njegovih prizadevanjih podprli mnogi, tudi številni strokovnjaki s področja mednarodnega prava, medtem ko je bil državni politični vrh na čelu s takratnim premierom Borutom Pahorjem gluh za vse argumente. In to na škodo ljudi.
Danes, sedem let kasneje, je njegovo stališče nespremenjeno, še več, prepričan je, da bi morali tisti, ki so mejni problem le še poslabšali, za to odgovarjati:
»Boruta Pahorja in njegove politične somišljenike, ki so nas sploh privedli do arbitraže, navkljub temu, da vsi dobro vemo, da ta ni bila niti slučajno potrebna, kajti škarje in platno je imela Slovenija do takrat nesporno suvereno v svojih rokah, bi bilo treba pripeljati na sodišče, in sicer z obtožbo o veleizdaji svoje lastne domovine. Zdaj je tudi jasno, da gre za popolne politične amaterje in da bi bil že skrajni čas, da jih nemudoma odmaknejo z vseh političnih funkcij. V korist vseh nas in njihove lastne domovine.
Ali če se izrazim še nekoliko bolj metaforično: Borut Pahor je v politiki na istem nivoju kot Helena Blagne v skokih na smučeh, ali Peter Prevc v petju. Oziroma kot Boris Popovič v ritmični gimnastiki, ali Eugenija Carl v objektivnem novinarstvu.«