O psihopatih

Dejan Steinbuch je publicist.

Kdor je vsaj malo potoval po svetu, ve, da obstajajo indikatorji stopnje urejenosti, civiliziranosti, če hočete, določenega okolja. Poleg (ne)prijaznosti in (ne)učinkovitosti uniformiranega osebja, s katerim se človek običajno najprej sreča ob prihodu v tujo deželo, sta tu še čistoča stranišč in prometna kultura. O simboliki straniščne školjke so popularni filozofi in teoretski psihoanalitiki napisali že cele traktate, medtem ko se z (ne)urejenostjo prometa in spoštovanjem cestnoprometnih predpisov nihče ni posebej ukvarjal.

So države, kjer velja totalitarni prometni režim. Tam si nihče ne drzne izstopati iz konformistične množice. Ko sem se pred leti vozil po Švedskem, sem se na lastne oči prepričal, kaj je to popolna disciplina v prometu. Zlasti na avtocestah. Nihče ni vozil čez 120 km/h. Podobno sem doživel v Združenih državah Amerike: več kot 5000 kilometrov cest v Kaliforniji, Nevadi in Arizoni, pa niti ene same nevarne situacije. Po vrnitvi sem civilizacijski šok doživel že na münchenški obvoznici in občutek ogroženosti se ni pomiril vse do Karavank. Ko sem zapeljal na južno stran Alp, mi je postalo jasno, kje se začne resnični Balkan.

A zmoten bi bil vtis, da je prometni kaos sam po sebi nekaj slabega ali da kaže na nižjo stopnjo civilizacijskega in moralnega razvoja določenega naroda. Kdor je bil kdaj v Aziji, mu je jasno, o čem govorim – o urejenem kaosu, kjer veljajo pravila, ki se jih držijo vsi. Prvo je to, da večje ribe jedo manjše in da se šibkejši umakne močnejšemu. Takšen sistem deluje, če vmes ni – zavisti.

I.

Družbena nesoglasja, nevroze in vsesplošen občutek apatije in brezizhodnosti učinkujejo tudi na prometno nekulturo, ki je med Slovenci prav poseben fenomen. Zaradi patološke obsesije z avtomobilsko pločevino, ki je bila veliki večini ljudem dolgo nedosegljiva, kot tudi zaradi prislovične zavisti je stopnja agresivnosti na naših cestah izjemna. Moj prijatelj, ki le redko pride z avtomobilom v Ljubljano, pravi, da ga promet v prestolnici spominja na zverinjak.

Človek v prometu ne more skriti svojih čustev, frustracij ali bolezni. Kdor ni sposoben obvladovati samega sebe, se v avtu prepusti nečemu, kar je bistveno močnejše od njega. Prvo dejanje je želja po hitrosti. Potlačeni ego postane (pre)velik. Pod vplivom alkohola in drugih drog se želja po hitrosti in podreditvi okolice (tj. konkurence) samo še poveča.

V naši zgodbi se uvodno dejanje brutalno odvije na ljubljanski ulici. Večer je že, zunaj se začenja temniti. Na prehodu za pešce avtomobil silovito trči v dekleti, ki pravilno prečkata cesto. Sila ju vrže daleč stran. Ena je mrtva takoj, druga umre kasneje. Skopo policijsko poročilo pravi, da sta obe stari 19 let, ena je Ljubljančanka, druga iz Izole. Voznik pobegne s kraja nesreče. A ko ugotovi, da je tam ostal materialni dokaz, registrska tablica, svoje morilsko orodje parkira v sosednji ulici in se peš vrne na kraj zločina.

Njegovo obnašanje začne pridobivati psihopatske razsežnosti. Četudi bodo populistično preprosti mediji še kar naprej uporabljali sintagmo »objestni voznik«, gre v resnici za nekaj povsem drugega, kot je objestnost. Vrnitev na kraj zločina z jasno izraženim naklepom po uničenju oziroma odstranitvi (materialnih) dokazov namreč kaže na hladnokrvnost avtomobilskega ubijalca, ki se s tem začne spreminjati v morilca. Katastrofa slovenskega pravnega sistema je v tem, da zoper takšne monstrume ne premore ustreznega in predvsem pravičnega pravnega remedija. Najvišja možna kazen je 12 let zapora, četudi bi nekdo z avtomobilom priletel na igrišče otroškega vrtca in pobil 30 otrok. Da je to res grozljiva vrzel v slovenskem pravnem sistemu, je včeraj opozorila tudi predsednica vlade.

II.

Oktobra 2009 je Branko M. spil steklenico in pol šampanjca, sedel v avto in se odpeljal. Na avtocesti pri Arji vasi je mrtvo pijan zaradi vožnje v napačno smer povzročil prometno nesrečo, v katerih so umrli trije mladi ljudje, eno dekle pa je bilo hudo telesno poškodovano. Tožilstvo v takšnih primerih še vedno uporablja nedostojno in do žrtev skrajno ponižujočo sintagmo "predrzna vožnja". Avtorji naše prometne (kazenske) zakonodaje očitno premalo študirajo suicidologijo; morda zato ne, ker je to področje pri nas še vedno tabuizirano. Ugledni svetovni suicidologi že nekaj časa opozarjajo na konkreten odstotek prometnih nesreč (npr. v predorih, viaduktih ali ko gre za vožnjo v napačno smer), kjer gre dejansko za samomore. V avtu sedi en sam človek, običajno se nesreča zgodi na prazni cesti. In voznik skoraj vedno umre. Slovenska posebnost – bržkone je posledica karakternih lastnosti naših cankarjanskih moških – je ta, da se ga samomorilci pred dejanjem napijejo in s tem najverjetneje premagajo strah pred smrtjo in lažje sprejmejo končno odločitev; mrtvo pijani se potem zavalijo v svoj avto, zapeljejo na napačni pas ceste ali avtoceste in pohodijo plin.

Je to potemtakem res objestna vožnja? Je bil Branko M., ki je ubil tri mlade ljudi, zgolj objestnež, ki je hudo prometno nesrečo povzročil zaradi predrzne vožnje? Verjetno ne. Glede na to, da je proces proti njemu pravnomočno končan (zaradi povzročitve prometne nesreče, v kateri so umrle tri osebe, je bil obsojen na 10 let zapora, kar je tudi najvišja zaporna kazen, ki je bila doslej izrečena za "predrzno vožnjo"), lahko opozorimo na vprašanje njegovega duševnega zdravja, konkretneje na možnost, da je šlo za poskus samomora. Človek, ki ima težave, pijan sede za volan, se odpelje in med vožnjo odloči, da bo naredil samomor. Vožnja v napačno smrt avtoceste je zgolj vprašanje časa: kdaj bo nasproti pripeljal kamion in končal zemeljsko trpljenje človeka, ki ima duševno bolezen in ne zdrži več. Problem je, ker včasih nasproti pripelje osebni avtomobil, v katerem so mladi ljudje, pred katerimi bi moralo biti še vse življenje, namesto tega pa se soočijo s samomorilcem, ki postane (tudi) njihov morilec.

Slovenci še vedno ne sprejemajo dejstva, da je depresija bolezen. Med nami je veliko duševnih bolnikov. Večina jih trpi za blažjimi oblikami, vendar je vsako leto tudi nekaj sto (sic!) takšnih, ki naredijo samomor. Koliko odstotkov prometnih nesreč je torej uradno prepoznanih kot samomor? Statistika je zelo jasna: nobena. Policija vse prometne nesreče obravnava kot nesreče. Zato tega podatka ne boste našli nikjer. Da z duševnim zdravjem naroda nekaj ni v redu, vas lahko opozori le nedolžno radijsko poročilo s srhljivim podtonom: "Tunel Kastelec je zaprt zaradi prometne nesreče. Voznik osebnega vozila je iz neznanega razloga zapeljal desno in čelno trčil v betonsko steno. Bil je na kraju mrtev …"

Koliko je na slovenskih cestah duševnih bolnikov, ki so tempirani samomorilci? Koliko je psihopatov, ki jih droga odpelje do višin, iz katerih strmoglavijo in končajo kot morilci pešcev? In koliko je, ne nazadnje, dejanskih "objestnežev", ki jih človek vidi povsod po svetu? Na Balkanu so njihova zaščitna znamka zatemnjeni nemški avti s kičastimi platišči, toda tovrstna objestnost, ki je zlasti v Ljubljani reden dnevni pojav, vseeno ni nekaj psihopatskega; ti ljudje s preveč testosterona v bistvu nikomur nič nočejo in niso nikoli povzročitelji takšnih tragedij, kakršni sta bili na avtocesti pri Arji vas leta 2009 in v Ljubljani pred nekaj dnevi.

III.

Pri psihopatih gre za nekaj drugega. Povzročitelj smrti deklet, ki je hladnokrvno parkiral avto v bližini kraja tragedije in se peš vrnil po tablico, je terminološko zelo blizu temu izrazu. Ameriški psihiater Hervey Milton Cleckley, ki je utemeljitelj preučevanja psihopatije, je na začetku II. svetovne vojne izdal knjigo The Mask of Sanity, v kateri je orisal obraz psihopata, ki je vedno skrit za masko normalnosti. Ker je Cleckley psihopate prepoznaval tudi za obrazi uspešnih, celo nadpovprečno uspešnih ljudi, ga danes nekateri (levičarski) intelektualci izpostavljajo kot očeta prve klinične diagnoze krize kapitalizma. Po Cleckleyu so za psihopate značilne emotivna plitvost, ošabnost, zdolgočasenost, laganje, manipuliranje, dominantnost v odnosih, parazitski stil življenja, hkrati pa so to ljudje, ki znajo biti šarmantni in retorično izjemno očarljivi. V trenutkih neobvladovanja lahko pokažejo katero od teh lastnosti, sicer pa so se sposobni izjemno dobro nadzorovati in igrati svojo igro. Kajti zanje je vse skupaj igra. Če imate dober želodec, si poglejte film Funny Games, ki ga je posnel Michael Haneke, pripoveduje pa prav takšno zgodbo o dveh mladih psihopatih. Jaz sem ga na polovici nehal gledati, ker mi je postalo slabo, saj sem v likih obeh sadističnih perverznežev nenadoma prepoznal cel kup ljudi, ki jih srečujem na ljubljanskih ulicah.

Samo psihopat se je sposoben nekaj minut po tem, ko je do smrti zbil dva človeka, popolnoma brez vznemirjenja vrniti na kraj zločina in od tam odnesti registrsko tablico, ki bi ga izdala. Slika postane jasnejša, ko mediji poročajo, da je Dejan S. vozil pijan in zadet. Brez vozniškega izpita. Avto sploh ni bil registriran. Serija argumentov, ki represivno-pravosodni aparat terjajo k takojšnjemu ukrepanju. A ker je klinična slika slovenske družbene, sistemske in (pravo)sodne resničnosti prav tako nenormalna in kaže znake razkroja, se ne zgodi nič.

Kljub dvema truploma je po opravljenem policijskem postopku državno tožilstvo pasivno. Preiskovalni sodnik ne odredi pripora, pa čeprav obstajata vsaj dva priporna razloga: v naši domovini zelo priljubljena begosumnost (spomnite se na primer Zavašnik) in ponovitvena nevarnost. Morilec dveh deklet je torej izpuščen na prostost, kar v javnosti sproži neznansko ogorčenje. Mediji prevzamejo pobudo, socialna omrežja se šibijo pod težo besne množice, ki nad kastrirani pravosodni aparat upravičeno izbruha toliko besa in sovraštva, da bi se morale sodnice in tožilke – zaradi 86 % feminiziranosti tega poklica je že treba uporabljati ženski spol – resno zamisliti nad sabo in svojim delom.

Na koncu se vseeno zgodi čudež! Sistem po treh dneh javnega pritiska poklekne pred občutkom pravičnosti in reda. Policija izsledi morilca deklet ter ga privede pred preiskovalnega sodnika. Pripor je zdaj zelo verjeten, kajti država je v zadnjem hipu spoznala, da so psihopati v posebej napetih ali občutljivih družbenih razmerah lahko dinamit; ali se povzpnejo na oblast in jo zlorabijo ali pa jo brez kančka slabe vesti strmoglavijo, državo pa pahnejo v izredne razmere, v katerih je človek kot posameznik in državljan ostal brez upanja. Slovenija je tik pred tem, da zdrsne v to brezno. Kot da bi brali zaključno misel v romanu Sramota južnoafriškega nobelovca Johna Maxwella Coetzeeja: "Navadiš se na to, da je zmeraj huje; nič več nisi presenečen, da je tisto, kar se ti je včasih zdelo tako hudo, da huje ne bi moglo biti, vendar postalo še hujše."

vir: http://www.steinbuch.si

Deli novico: