V Barkovljah je v torek uvodoma nastopil bivši odgovorni urednik Primorskega dnevnika Bojan Brezigar, ki ima bogate izkušnje tudi kot krajevni upravitelj, pri obravnavi tematike pa je izhajal iz različnih modelov zaščite v evropskih državah, poroča ta tržaški časnik.

Italija je uvedla teritorialni model, se pravi zaščito na ozemlju, kjer so manjšinske skupnosti zgodovinsko prisotne. To načelo je povzel tudi zaščitni zakon za Slovence iz leta 2001, glede tega pa so krajevne uprave že opravile svojo vlogo. Brezigar se je dotaknil vprašanja slovenskih izvoljenih predstavnikov, pri čemer mora manjšina v primeru ukinitve oziroma redimenzioniranja vloge pokrajin razmisliti o alternativni rešitvi, ki bi lahko bila v oblikovanju neke močne upravne strukture za manjšinska vprašanja na deželni ravni.

Razprava je pokazala, da so znotraj SKGZ mnenja o potrebi in pomenu pokrajin deljena. Nekateri bi jih ukinili, saj so nepotrebne, prav tako bi morali združiti majhne občine ter imeti pogum za spremembe in reforme. Spet drugi so opozorili, da ukinitev pokrajin ni tako enostavna, saj sta njihov obstoj in vloga predvidena v italijanski ustavi. Lahko bi nadgradili njihovo vlogo, bolj kot ukinitev pokrajin pa bi bilo treba preurediti celoten javni upravni aparat.

O tematiki so govorili že v ponedeljek na skupščini slovenskih izvoljenih javnih upraviteljev, ki sta jo v Nabrežini pri Trstu sklicala deželna poslanca Igor Gabrovec iz Slovenske skupnosti (SSk) in Igor Kocijančič iz Stranke komunistične prenove (SKP). Srečanja so se udeležili predstavniki SSk, Zveze levice, ki združuje SKP in Stranko italijanskih komunistov, stranke Svoboda, ekologija, levica (SEL) in Severne lige. Ni pa bilo predstavnikov Demokratske stranke, kar je Gabrovec obžaloval.

Vsekakor vlada na področju razprave o pokrajinah velika zmeda, saj se po eni strani govori o ukinitvi vseh pokrajin, poleg tega o združitvi tržaške in goriške pokrajine na eni ter videmske in pordenonske na drugi strani, pa tudi o razdelitvi goriške pokrajine. En del bi prišel pod veliko furlansko pokrajino, drugi del pa pod razširjeno mestno občino Trst.

Kot je dejal Gabrovec, so tam, kjer so pokrajine levosredinsko usmerjene, pogoji za Slovence veliko boljši, pokrajine pa odigravajo pomembno vlogo pri izvajanju zaščitnega zakona. S tem se Kocijančič ni strinjal, saj meni, da pokrajine še niso jamstvo za pravice Slovencev, čeprav so slednji danes na občinski in pokrajinski ravni kar dobro zastopani.

Razpravljavci so se povečini izrekli proti ukinitvi pokrajin, saj ta ne bi rešila finančnih in gospodarskih težav države, Slovenci pa bi izgubili politično reprezentančno raven. Treba je natančneje določiti funkcije pokrajin oziroma celo nadgraditi, lahko bi tudi združili tržaško in goriško pokrajino z zagotovljenim enakim dostojanstvom in predstavništvom Slovencev.

Na obeh srečanjih niso sprejeli končnih odločitev, saj sta bili namenjeni izmenjavi mnenj o vprašanju pokrajin, ki so v italijanskem javnem mnenju postale eden od simbolov nepotrebnih stroškov politike, čeprav državljana v resnici stanejo zelo malo.

Težava je pereča tudi za slovensko narodno skupnost, saj je zlasti na Tržaškem in na Goriškem lepo število slovenskih pokrajinskih upraviteljev in izvoljenih članov v pokrajinska sveta, pokrajine pa imajo tudi pomembno vlogo pri izvajanju določil zaščitnega zakona za Slovence v Italiji.