Kako nameravate v delo JZS vključiti Vasilija Žbogarja, ki je 18. januarja letos na Ljubljanskem gradu kot prvi v zgodovini prejel zlato jadro Jadralne zveze Slovenije za najboljšega slovenskega jadralca doslej?

"Prevzel je funkcijo svetovalca JZS, ne glede na to, kdo bi bil predsednik. Zelo si ga želimo zadržati kot strokovnega svetovalca, svetovalca trenerjev. Si pa ga želijo tudi v številnih zvezah in reprezentancah sveta, ima precej ponudb. Zelo računamo nanj v JZS, četudi si želi še dve leti jadrati. Letos je imel smolo in operacijo kile. Računamo, da se bo hitro vrnil, lahko pa nastane problem z ustrezno pripravo za evropsko prvenstvo, ki bo na Blatnem jezeru na Madžarskem. Vendar je dotlej še kar nekaj časa."

Bodo sledila prepričevanja, da bi se Vasilij Žbogar vseeno udeležil OI v Tokiu?

"Težko govorim v njegovem imenu, toda da bi šel na OI po 6., 8. ali 10. mesto, to Vasiliju ni treba. Mislim, da prepričevanja ne bo, mi bomo skušali čim več narediti, da nam pomaga pri laserju in finnu ter ostalih razredih z izkušnjami in mednarodnim ugledom. Tako že pomaga, da pridejo na naše regate številni dobri tekmovalci, kar avtomatično dvigne raven tekmovanja in kvaliteto ne glede na formalni naziv."

Vasilij Žbogar je tudi kot edini slovenski jadralec osvojil olimpijske medalje, zadnjo od treh s srebrom lani v Riu de Janeiru. Kakšne so želje za OI v Tokiu 2020?

"Na OI na Japonsko želimo poslati štiri posadke, dve pa bi se borili za medalje. Toda ne bi jih rad našteval, ker jih je več, ki lahko kandidirajo za OI in nobene ne bi želel izločiti."

Tina Mrak in Veronika Macarol sta imeli olimpijsko medaljo v Riu že praktično v žepu, pa sta jo zaradi druge diskvalifikacije izgubili. Kako boste to trenutno daleč najuspešnejšo slovensko jadralno posadko vodili do Tokia?

"Poseben program imata tako kot ga je imel Žbogar in drugi vrhunski jadralci. Imata ekipo, ki jo vodi trener in nekdanji zelo uspešen jadralec Tomaž Čopi. Včasih se jim po potrebi pridruži fizioterapevtka, kot bo to na SP. JZS ima urejene razmerja z jadralci prek pogodb, ki vključujejo letne programe posadk ter njihovo financiranje, pa tudi priprave na OI ter nastope na velikih regatah. Če pride do razširitve in dodatnih zahtev, to obravnava izvršni odbor. Imamo pa ta čas kar nekaj težav s poškodbami; Veronika Macarol v posadki 470, upam, da bo na SP vse v redu, zato gre tja tudi fizioterapevtka. Poškodba na tekmi v Kielu je doletela tudi obetavno posadko razreda 49 ..."

Ima zveza, kaj dolgov, kakšen je proračun?

"Nimamo nobenih dolgov. Letni proračun okrog pol milijona evrov. Podpiramo klube, za vsakega posameznika v mladinskem razredu optimist, ki opravi tri kategorizirane regate, klub dobi 300 evrov. Tako podpiramo klube in skrbimo za razvoj in podmladek, zanje bomo letos pripravili dva ali tri pripravljalne kampuse; za mladino gre polovica sredstev. Poleg najboljših podpiramo prehodne neolimpijske razrede, nastope na SP in EP, priprave. Podpora mladim je zelo pomembna, ker je po izjemni generaciji, ki jo je kronal Žbogar, nastala luknja. Optimist in laser sta temelj in tu se tudi vidi, v kateri razred bi lahko kdo šel, v finn ali dvosed, kjer je precej kombinacij."

Za člane izvršnega odbora JZS so bili tako imenovani Samo Lozej, Sebastjan Šik, Jure Orel, Marjan Matevljič, Stanislav Žbogar, Borut Verderber, Tomaž Virnik in David Bartol. Po kakšnih kriterijih ste jih izbirali, bo Stanislav Žbogar, oče Vasilija Žbogarja, še naprej vodil strokovni del?

"V IO je večina starih članov, trije so novi, osnovni kriterij je bil, da so zastopniki petih vodilnih klubov, ki imajo v programu in izvajajo vse, od mladih do prirejanja regat in do vrhunskih tekmovalcev. Tu smo iz poslovnega sveta kot pomembna vez do sponzorjev in obratno, ter predstavnik sekcije za velike jadrnice, ki smo jo v minulem mandatu posebej organizirali in je tudi relativno uspešna. Žbogar je bil predsednik strokovnega sveta za vrhunski šport, Jure Orel pa kar precej uspešen v mladinskem strokovnem svetu. Jeseni bomo na noge postavili oba strokovna sveta, stvari niso dorečene in bomo imeli še posvete. To je zelo pomembno, saj sta strokovna sveta bistvena tako pri organizaciji, pripravah, postavitvi reprezentanc, vse večji bo vpliv tudi pri izobraževanju in to je prva stvar, ki nas čaka jeseni."

Za predsednika JZS ste bili izvoljeni 20. marca 2013 na izredni volilni skupščini, ko so vsi pričakovali končanje dolgoletnih sporov v slovenskem jadranju, ko sta med drugim obstajali dve vodstvi zveze, enega ste celo vodili, bili so pravni spori okrog tega, razveljavitve skupščin, te so trajale po šest ur in več, tudi prek polnoči. Kako ste se lotili poenotenja, ki je vodilo le do manj kot polurne sredine volilne skupščine?

"Gledati nazaj ni produktivno. Največjih težav iz preteklosti ni, nimamo dolgov, nobenih tožb ni več, zadeve so urejene. Zavedamo se, da o strokovnih zadevah ni mogoče govoriti na skupščinah. Uredili smo natančno shemo in pravila financiranja od najmlajših kategorij do največjih tekmovanj, priprav za OI. Če bo nastala potreba, bomo posamezne stvari tudi popravili. Čaka nas še, da stopimo skupaj pri organizaciji velikih prvenstev, ker jih ni mogoče pripraviti brez močne strokovne ekipe in ustrezne infrastrukture. Dva kluba kandidirata za SP v finnu za leto 2020 in za razred 420 prihodnje leto. Ne vem, če bomo uspešni, kot kaže primer Planice, Zanimanje za organizacijo v svetu je veliko, tudi zaradi povezav s turizmom. Imamo dve večji tekmi v Izoli in Portorožu, spomladanski pokal in velikonočno regato. Spomladi je tako pri nas med 700 in 800 jadrnic, kar pomeni 8000 do 10.000 nočitev v desetih ali več dnevih izven sezone. Mnogi namreč ostanejo na pripravah ali pridejo prej."

Ste tudi velik ljubitelj morja in jadranja. Leta 2015 ter se tako pridružil posadki jadrnice Rhea, ki je v okviru ARC Europe prejadrala Atlantik, posadki sta se pridružil na Bermudskih otokih, v soboto zjutraj pa so pristali v kraju Horte na Azorih. Kako gledate na to izkušnjo sedaj?

"Če ima človek rad morje in jadranje, na drugi strani pa poleg poslovnih tudi druge izzive, je Atlantik povsem normalen izziv. Bil pa je fizično zahteven, vendar nič groznega. Štirje smo bili na barki, noč in dan so bile menjave na tri ure. Na barki je obenem veliko težav. Največja je bila, da je 'crknila' vsa elektrika in smo bili odvisni od majhne oskrbe s sočnim kolektorjem. Imeli smo hidrogenerator, ki začne delati pri šestih in sedmih vozlih, sicer ni energije. Če se odtrgajo dvižnice in podobno, mora nekdo na jambor sredi Atlantika, kar tudi ni vedno tako lepo. Tudi slednje nas je doletelo in je šel gor kolega. Predvsem pa je to psihična izkušnja ... V ponedeljek me čaka dopust po Jadranskem morju, vendar ne bo veliko jadranja, ker sem imel februarja operirano ramo."