V srednjem veku ljudje niso želeli plačevati davka na prihodke. V Angliji si je zato tedanji kralj omislil nov davek, ki bi bil lažje merljiv. Vsaka hiša ima okna, zato se je odločil, da bodo višino davka odmerili glede na število oken. Bogatejši so imeli večje hiše, ki so imele posledično tudi večje število oken. Od plačila so bili izvzeti brezdomci in ubogi.

Skozi zgodovino so davek uporabljali v številnih evropskih državah; v Franciji od 24. novembra 1798 leta do 1926, v Veliki Britaniji od 1696 do1851, v Španiji do leta 1910 in na Nizozemskem od 1821 do 1896. Pri nas pa se je davek obdržal do prihoda diktatorja Benita Mussolinija.

Davek je prizadel lastnike nepremičnin, ki so bili dolžni plačevati znesek sorazmeren s številom in velikostjo oken. Toda Istrani so se iznajdljivo zatekli k ustvarjanju manjšega števila oken s pomočjo zidarskih del na že obstoječih stavbah. Mnogi so tako zazidali kakšno okno in s tem zmanjšali dajatev.

Davku so tako hudomušno rekli davek na svetlobo ali davek na zrak. Dandanes ne bi bilo čudno, če bi se politiki odločili za obdavčitev tudi teh dobrin. Davek na okna je odšel v pozabo, za sabo pa je pustil veliko zazidanih oken.