Se spomnite svojega prvega potopa na dah?

Uh, verjetno sem bila stara kakšnih 7 ali 8 let. Takrat smo z družino redno hodili na kopališče v Žusterno. Spomnim se prav posebnega dne, ko sem si zadala, da preplavam majhen bazenček pod vodo. No, na koncu sem se zaletela v zid in si 'potauhala' buško na glavi (smeh).

Kje ste najraje plavali, ko ste bili otrok?

Žusternsko kopališče je bilo moj vsakdan. Za vikende pa smo jo po navadi mahnili v Savudrijo.

Kdaj in zakaj ste se s potapljanjem na dah začeli ukvarjati v športnem smislu?

Potapljati sem se začela pred šestimi leti, zadnja tri leta pa se profesionalno ukvarjam s tem športom. Takrat sem bila na prelomni točki in se preprosto odločila za ta korak. Izkazalo se je, da mi je intuicija prav govorila.

O čem razmišljate med potopom?

Potop imam razdeljen po korakih, ki jim fokusirano sledim. Misli moraš praktično odklopiti, biti moraš popolnoma predan trenutku.

Kakšen je občutek 100 metrov globoko pod morsko gladino?

Magičen (nasmeh). Skoraj vsi globinski potapljači opisujemo te občutke enako. Mir, tišina, umirjenost, povezanost z vsem. Občutek breztežnosti in neverjetne spokojnosti.

Kje pa je po vašem mnenju tista zdrava meja, ko si moraš reči 'stop'?

Verjetno si jo vsak potapljač postavi po svoje. Glede na to, da je potapljanje na vdih ekstremni šport, menim, da je izredno pomembno imeti močno kontrolo nad egom, saj te številke in globine lahko hitro premamijo.

Imate cilj, kako globoko se v življenju želite potopiti?

Kar se tiče metraže, nimam neke številke v mislih. Želja in motivacija sta močni, izkušnje tudi pridno nabiram, zato se lahko nadejam globljih potopov. Kar se pa tiče življenja, zelo globoko.