Slovenska reprezentanca je z uvrstitvijo v polfinale letošnjega svetovnega prvenstva presegla dosežek iz Celja in Ljubljane pred devetimi leti, v Barceloni je tudi nadgradila svoja olimpijska nastopa iz Sydneyja in Aten. V minulih letih se je na mnoge največje turnirje odpravila z visokoletečimi cilji in se vračala razočarana, na letošnjem v Španiji pa doživlja zlato dobo.

Več kot očitno je, da ji je lanska srbska izkušnja izjemno koristila, od nje se je ogromno naučila, v Španiji pa jo je že pred koncem samega turnirja znala unovčiti z obrestmi. Slabo leto nazaj sta ji zgolj dve zmagi in kar štirje porazi po srečnem naključju navrgli boj za končno peto mesto na evropskem prvenstvu, v primeru uspeha nad Makedonijo celo pot v kvalifikacije za olimpijske igre v Londonu, na letošnjem svetovnem prvenstvu pa sama kroji svojo usodo in uspešno kljubuje vsem nesrečnim dogodkom iz pripravljalnega obdobja, ko so poškodbe dodobra spremenile predviden španski nabor selektorja Borisa Deniča.

Nekatere njegove zasilne kadrovske rešitve so se na posamičnih dvobojih izkazale za silno posrečene, prinesle so celo izboljšave, a tudi mentaliteta zdajšnjega rodu igralcev se močno razlikuje od predhodnih, ki so se prehitro vdale v svojo usodo in rokohitrsko podpisovale brezpogojne kapitulacije.

Za slovenske rokometaše je bila morda ključna tekma v osmini finala nad Egipčani. Po tej psihološko izjemno zahtevni preizkušnji se jim je odvalil kamen od srca. V primeru spodrsljaja proti povprečnim afriškim tekmecem bi izničili izjemno lep vtis iz Zaragoze in se v domovino vrnili "osramočeni", a so zmogli dovolj znanja, moči in drznosti, da so vajo ponovili še v zahtevnem četrtfinalnem obračunu z Rusi.

Sorodne vsebine:

Slovenija premagala Rusijo in si priborila polfinale!

Zaradi poškodbe Gajića prijavljen Pucelj

Slovenski rokometaši naskakujejo polfinale SP