Bossman je ob robu torkove redne seje občinskega sveta izrazil upanje, da se bo arbitraža iztekla ugodno za našo državo, ter dodal, da bo občina nato ne glede na odločitev arbitražnega sodišča morala v spremembo oz. novelacijo vrste prostorskih aktov in občinskih odlokov.

Aktivnosti v zvezi s tem na občini sicer še ne potekajo. "Ne vemo, kako široka bo v bistvu ta arbitraža," je pojasnil župan. Kot je spomnil, so poleg meje na morju na območju piranske občine pod vprašajem tudi vasice, za katere ne vedo, če jih bo sodišče prisodilo Hrvaški ali Sloveniji.

Ne glede na to, ali bo Hrvaška upoštevala odločitev arbitraže, pa bo treba v spremembo določenih dokumentov, saj so "določene stvari" vpisane tako v kataster občine Buje kot v piranskem katastru, zato bo treba te dokumente uskladiti in urediti.

Glede morebitnih napetosti na meji - med spornimi točkami je tudi domačija Joška Jorasa - pa je Bossman poudaril, da se je naša država obvezala, da bo upoštevala izid arbitraže, da pa sicer meni, da bo končni razplet za Slovenijo kar ugoden.

Na levem bregu Dragonje je sporno območje v velikosti 113 hektarov južno od sedanjega toka reke Dragonje oz. kanala sv. Odorika. Pas v povprečni širini 200 metrov se razteza 6 kilometrov nizvodno od mostu pod naseljem Kaštel oz. Dragonja do najbolj južne točke k.o. Sečovlje ob vznožju hribovja. Na tem območju so trije zaselki - Škodelin, Bužini in Mlini-Škrilje, med njimi tudi hiša Joška Jorasa.

Slovenija meni, da je celotno območje slovensko, saj da je za to območje pred 25. junijem 1991 vodila kataster in zemljiško knjigo, Hrvaška pa je to za to območje vzpostavila kasneje. Tudi prebivalci območja so bili povezani z infrastrukturo Slovenije. Hrvaška na drugi strani meni, da meja poteka po reki Dragonji. Nekaj časa je celo zahtevala mejo po stari strugi reke sredi Sečoveljskih solin. Zatrjuje, da so njeni organi prevladujočo jurisdikcijo na tem območju izvajali tudi pred osamosvojitvijo.