Pino Božič

Pino Božič je v gostinstvu pričel delati kot 18-letni mladenič. Prve korake je naredil leta 1952 v Adrii Ankaran. "Takrat gostinske šole še niso obstajale, zakon o gostinstvu pa je veleval, da si delo natakarja lahko opravljal le, če si imel narejen tečaj vajenca gostinske stroke. Po opravljenem šestmesečnem tečaju sem postal prvi gostinski vajenec na Primorskem," je pojasnil. Ko so v Ljubljani ustanovili gostinsko šolo, je tečaj opravil še na njej, izobraževal se je tudi v Opatiji in Švici, ob delu pa nato svoje znanje brezplačno prenašal še na druge.

Pino z vnukom Matjažem in hčerko Doris

Njegova poklicna pot je bila od samega začetka v vzponu. Po pridobljeni kvalifikaciji se je zaposlil v Hotelu Triglav, kjer je kmalu napredoval v vodjo sale in nato še v vodjo hotelskega nočnega lokala. 1. julija 1966 pa se je odločil za samostojno pot – odprl je legendarni lokal Museum na Muzejskem trgu v Kopru.

Tako je postal eden izmed prvih v slovenski Istri, ki je odprl privatni gostinski obrat in odločitev se mu je več kot obrestovala. Museum, nekoč znan tudi kot 'Pri Pinotu', letos praznuje 52-letnico obstoja.

Prvi 'picajolo v Jugoslaviji'

Lokal je leta 1971 obnovil in v njem uredil prvo picerijo v Jugoslaviji. "Do ideje sem prišel, ker sem želel pico ponuditi tudi v Kopru. Ko nam je zadišala, smo se takrat morali namreč voziti v Trst. Posrečilo se mi je, da sem lokal lahko povečal in tako se je začelo," ponosno pove prvi 'picajolo' na naših tleh.

Umetnosti peke pic ga je izučil Napolitanec, pridobljeno znanje pa je nato prenesel na svoje zaposlene. Poleg pic so v lokalu ponujali tudi toplo hrano, ob večerih pa na vrtu dobrote z žara. Gostje so bili večinoma domačini, na okusen obrok pa so v Koper prihajali tudi turisti iz Portoroža, ki tedaj še ni zaživel kot turistična destinacija.

Museum prepustil družini 

Leta 1991 se je odločil za upokojitev, a vseeno ni miroval. Lokal sredi Kopra je prepustil hčerki Doris, sam pa se je z ženo odselil v Dolenjo vas pri Senožečah, kjer je odkupil stari mlin in ga prenovil v restavracijo za 150 ljudi. "Trenutno restavracija ne obratuje in je v fazi prodaje. Upam, da bom našel nekoga, ki bi jo prevzel. Čas je namreč, da se umirim," prizna Pino.

Museum je tako prevzela Doris Božič z družino. "Kot ustanovitelj in oče sem zelo zadovoljen, da gre tradicija naprej. Vnuka Matjaža, ki me je spremljal že od malega, sem sam naučil vsega, kar zna," ponosno pove 84-letni 'nono' in doda: "Če predaš eno stvar otrokom, jih moraš pustiti, da oni zavladajo, da delajo v svojem stilu, starši se ne smejo vmešavati. Sicer jim pomagam, a ne vsiljujem svojih idej in pogledov." Njegova edina želja je, da bi se gostje v lokal vračali, kot so se nekoč, in da bi "preden se poslovim, spet postavil krušno peč".

"Natakarji bi morali biti primerno oblečeni"

Kot opaža, se je od njegovih začetkov pa do danes klientela zelo spremenila: "Bolj je mirna kot včasih. Včasih smo imeli primere, ko so se luški delavci sprli in pretepali. Danes ne vidiš več pijanih gostov." Resda danes njihovo klientelo predstavljajo večinoma študentje, ki zaradi bližine univerze na njihov vrt radi zahajajo na kavo in cigareto.

Je pa Pino izredno kritičen do 'modernega' oblačenja natakarjev: "Včasih je veljal zakon, kako mora biti osebje v gostinstvu oblečeno. Natakarji smo morali imeti bele srajce, črne hlače in metuljček. Ko sem delal v Švici, nas je šef vsako jutro pregledal, kako smo oblečeni – od glave pa do pet. Ko si vstopil v restavracijo, si natakarja takoj prepoznal, danes pa ne veš, ali je natakar ali pometač cest. To se mi ne zdi prav." In kako bi natakarje oblekel on? "Odvisno od kvalitete prostora, primerno stilu lokala. Bi pa po hotelih obvezno predpisal obleko."

In ravno po obleki njegovega osebja, si ga bodo stari Koprčani najbolje zapomnili. "Moje osebje je bilo včasih oblečeno v posebne uniforme in tudi zaradi tega sem imel veliko obiskov. Ljudem je bilo namreč všeč, da jih je postregla lepa punca. Natakarice so nosile belo oprijeto bluzo in kratko črno krilo z rožastim predpasnikom," se spominja.

Na štiri oči s Titom

Pinu pa bo v spominu najbolj ostal stari Hotel Palace, kjer je potekal prvi tečaj gostinstva. "Spodnje prostore smo zasedli mi, gostinci, v zgornjih nadstropjih pa je takrat še bila jugoslovanska armada. Pri obnovi kuhinje smo prebili zid in našli skladišče gostinske opreme: srebrne pladnje, krožnike, pribor. Ves inventar smo morali očistiti, nato pa z njim postreči same vojaške atešeje."

To pa niso bili edini pomembni gostje, ki jim je v svoji karieri Pino stregel. Med drugimi je postregel tedanjega ruskega, egiptovskega in kenijskega predsednika in nam dobro poznanega Josipa Broza Tita. V Pretorski palači v Kopru se je pripetila zanimiva prigoda: "Tito je kar sam, brez varnostnikov, vstopil v sobo in nas pozdravil. 'Momci, kako ste?' nas je nagovoril, potem pa so za njim, vsi prestrašeni, ker jim je ušel, pritekli varnostniki," se spominja z nasmehom na obrazu.