kopališče odprto od 11 do 17 ure... sprašujem se, če so vodilni Adrie kdaj bili na dopustu ob morju!

NOVOFUNLANDEC RIGEL

14. aprila 1912 okoli polnoči je potonila mogoča ladja Titanik, za katero so menili, da je nepotopljiva. Med potniki pa je bil tudi prvi častnik Škotske William McMaster Murdoch s svojim velikim črnim novofurlandcem Riglom. Poleg Rigla je bilo na Titaniku še dvanajst drugih psov, ki jih je en član posadke vsak dan sprehajal po krovu, kar je postal pravi dogodek, ki so ga potniki prišli gledati. Parada je postala tako popularna, da so 15. aprila želeli organizirati pasjo predstavo. Na žalost pa do tega nikoli ni prišlo.

Kaj se je zgodilo s psmi?
V megli in temi je Titanik zadel ledeno goro, kar je to »nepotopljivo« ladjo poslalo pod vodo. Vemo, da je tisto noč izgubilo življenje 1522 ljudi, 714 ljudi pa je preživelo, kaj pa se je zgodilo z dvanajstimi psi, pa ni tako znano. Kljub temu, da je veliko ljudi umrlo zaradi premajhnega števila rešilnih čolnov, je prvi čoln imel prazne sedeže. Nekateri potniki so se varno vkrcali na čoln s svojimi psi, ko pa je ena potnica, Helen Bishop, izvedela, da primankuje prostora, je pustila svojo ljubljenko za seboj. Še sedaj se žalostno spominja, kako je njen pes Frou Frou zagrabila njeno obleko, da njena gospodarica ne bi odšla. Ann Isham se svojemu psu, ki je bil očitno prevelik za čoln, ni želela odpovedati. Da bi naredila vse, da bi ga rešila, so jo tako našli zmrznjeno v vodi, medtem pa je še vedno objemala svojega psa.

Kaj pa Rigel in ostali psi?
Murdoch ni mogel zapustiti svoje dolžnosti in reševati psa. Po trku so ga videli, kako je pomagal pri evakuaciji, potem pa ga je zajel veliki val in odnesel s palube. Nikoli več ga niso videli. Neznani potnik je stekel k psom, da bi jih rešil iz kletke, preden bi lahko utonili v njih, na žalost pa je večina psov enostavno izginila v mrzli vodi. Drugačna usoda pa je doletela Rigla, ki je bil vzrejen za delovanje v težkih pogojih, tudi za plavanje v Atlantiku. Njegovo telo je vsebovalo enake mehanizme proti hipotermiji oziroma podhladitvi, kot jih imajo polarni medvedje, kar mu je dovoljevalo, da je v vodi najprej iskal svojega lastnika, nato pa se je odločil, da bo ostal v bližini rešilnega čolna 4. Pes je bil prevelik, da bi ga lahko potegnili v čoln tudi, če je bil prostor, vendar se je zdelo, da so ljudje v čolnu huje trpeli kot pes v vodi.

Rigel rešitelj
Dve uri kasneje je Titanik izginil pod vodo, ladja Karpatija pa je končno prispela in začela reševati preživele potnike, kar je bilo v temi in megli težko. Rešilni čoln 4 je bil oddaljen od ostalih čolnov in kmalu se je Karpatija začela premikati stran, nevedoč za ta čoln, saj so bili njeni člani prešibki, da bi klicali na pomoč. Vendar pa je bil nekako Rigel dovolj pri močeh, da je lahko lajal, kar je ladja slišala in se vrnila do čolna 4 ter tako rešila še preostale preživele.

Po vrnitvi v New York se je zgodba o Riglu razširila in ker je bil njegov lastnik mrtev, se je posadka Karpatije odločila, da ga bo posvojila in ga poimenovala Brigg.
http://www.happy-doggy.si/novice-in-zanimivosti/pasje-novice/5180-pes-heroj-na-titaniku.html#sthash.m5XIwQwE.dpuf
http://www.dailymail.co.uk/femail/article-2128731/Women-PETS-There-menagerie-animals-aboard-Titanic--chances-survival-depended-entirely-pedigree.html
http://www.williammurdoch.net/articles_09_Murdochs_herioc_dog_Rigel.html

OBALNI STRAŽARJI, KI MAHAJO Z REPOM

V Sloveniji nimamo psov, usposobljenih za reševanje iz vode, na italijanskih plažah pa imajo t. i. operativne kinološke enote v poletni sezoni kar veliko dela. Psi sicer niso prvi protagonisti reševalnega dvojca, kot velja pri njihovih kolegih ruševinarjih ali lavinskih psih, ampak predvsem koristni pomočniki vodniku reševalcu.

“Reševalec sam običajno porabi 30 odstotkov energije za to, da pride do utapljajočega, in 70 odstotkov za to, da ga privleče do obale. S pasjim pomočnikom pa lahko 70 odstotkov energije vložimo v prihod do človeka, tako da smo hitreje pri njem, in le 30 odstotkov za vračanje, saj nam pri tem pomaga pes, ki reševalca in ponesrečenca privleče do obale. Zato je takšno reševanje bolj učinkovito,” je o bistveni prednosti reševanja iz vode s pomočjo psov povedal Max Della Valle, predsednik operativnih kinoloških enot za reševanje iz vode v Furlaniji-Julijski krajini, ki imajo svoj sedež v Trstu, delujejo pa v okviru italijanske šole za reševanje iz vode s pomočjo psov (S. I. C. S.).

Plaža v parku Caravella v Sesljanskem zalivu je ena od tistih, kjer je mogoče reševalne pse v poletni sezoni srečati vsak dan. Max, ki je že dolgo reševalni mojster, inštruktor reševalcev, pa tudi reševalnih psov, je tam zaposlen. Družbo mu dela osem let stara labradorka Pia. Poleg njiju za varnost na plaži skrbita tudi Maxov kolega Christiano in pet let star labradorec Gighen. To sta trenutno dve profesionalno angažirani operativni kinološki enoti za reševaje iz vode na območju Furlanije-Julijske krajine. Vse ostale enote delajo prostovoljno. V regiji, predvsem v Trstu in bližnji okolici, je trenutno 27 aktivnih reševalnih parov, od leta 2000, ko so začeli s šolanjem, pa so usposobili 145 parov.

“Vse skupaj se je rodilo iz želje po obisku plaže s svojim psom, saj je italijanska zakonodaja to prepovedovala. Z leti treninga, prostovoljnega dela in dokazovanja, prepričevanja oblasti, da smo koristni in potrebni, pa smo dosegli, da nas upoštevajo in priznavajo. Ljudje, ki so na začetku zgroženi telefonarili policistom, obalni straži in še komu, češ da je na plaži pes, so nas sprejeli in se bolje počutijo, če smo v bližini,” pravi Max. Prostovoljne kinološke enote so na vrhuncu poletne sezone prisotne na marsikateri plaži v Tržaškem zalivu. Za varnost skrbijo tudi na raznih športnih prireditvah ob morju.

Čeprav so človeško-pasji tandemi izšolani za reševanje iz vode, imajo največ dela na kopnem, kjer morajo vodniki pogosto komu pomagati zaradi slabosti, koga oživljati zaradi zastoja srca, kakšnemu otroku oskrbeti rano zaradi padca ipd. Tudi našemu sogovorniku se kljub dolgoletnim izkušnjam z reševanjem iz vode in šolanjem psov za to nalogo še ni zgodilo, da bi moral s svojo Pio res nujno in hitro v reševalno akcijo, pri kateri so odločilne sekunde.
Bolje preprečiti kot reševati

“Najino delo je predvsem preventivne narave. Če opazim, da ima kdo v vodi težave zaradi močnejšega toka ali valov - običajno gre za starejše ljudi - mu greva s Pio naproti. Ona vleče za sabo reševalni obroč. Vse skupaj obrnem na hec, in človek se hvaležen oprime obroča, Pia pa ga povleče na obalo. Zanjo je to neke vrste trening, s katerim ohranja dobro kondicijo,” je še povedal postavni kopališki mojster, medtem ko je reševalka Pia mirno ležala na zanjo določenem mestu v senci. To je tudi zasluga šolanja, saj morajo biti psi za reševanje iz vode vajeni vseh motečih dejavnikov na plažah, kjer se poleti zbere množica najrazličnejših ljudi. Gneča, smeh, kričanje in vriskanje otrok, razne igre, žoge, sladoledi … nič jih ne sme zmesti.

Šolanje reševalnih psov poteka na kopnem in v vodi. Zato ima tudi tržaška enota dve vadbišči, v Trstu in Sesljanu. Usposabljanje je zastavljeno tako, da pes ni prvi in edini protagonist reševanja, ampak le koristen pomočnik reševalca, kar pomeni, da ne gre nikoli sam reševati v vodo. Izjema so treningi in prikazi za javnost. Zaradi toge italijanske zakonodaje, ki psom ne dovoljuje na plažo, so se prva tri leta na vodne treninge vozili v Ankaran, potem pa so se dogovorili za vadbo v Sesljanu, kjer trenirajo celo leto, z izjemo zimskih mesecev, od decembra do februarja, ko temperatura vode pade pod sedem stopinj Celzija. V zahvalo za to v Sesljanu poleti že vrsto let skrbijo za varnost na plažah.

Dobro vzgojen pes lahko že po treh mesecih treninga pridobi potrebno znanje za osnovno licenco, ki kinološki enoti omogoča vstop na plažo in v vodo. Na izpitu mora poleg osnov poslušnosti pes dokazati, da je po navodilih vodnika sposoben s pomočjo rešilnega obroča ali jopiča iz vode rešiti eno ali dve osebi. Kandidata za licenco, ki jo je treba potem vsako leto obnoviti, morata uspešno prikazati tudi reševanje osebe iz vode z uporabo čolna in vleko čolna k obali. Poleg tega morata drug ob drugem plavati več minut, pes pa pri tem ne sme ovirati vodnika ali zaostajati.

Prav prosto plavanje je za psa po Maxovih besedah najtežje. Če pa ima pes cilj, če mora na obalo privleči človeka ali dva, ali pa čoln z nekaj ljudmi, bo vlekel, dokler ne pride na obalo.

Res pa je, da je reševalno območje za pasje reševalce, tako kot za kopališke mojstre, omejeno na 200-metrski obalni pas.
Psa je lažje usposobiti kot vodnika

“Po tej osnovni licenci, ki je šele začetek, se mora vodnik psa dodatno usposabljati. Nadgraditi mora osnovno znanje prve pomoči in oživljanja, pridobiti licenco za reševalca iz vode, poskrbeti za dobro telesno kondicijo in dobro poznavanje psa, tako da je najtežje oblikovati človeški del kinološke reševalne enote, saj je pes genetsko že pripravljen za to,” je o nadaljnjem šolanju, potrebnem za pridobitev operativne licence, povedal Max. Dodal je, da morajo psi obvladati tudi številne druge naloge, kot je na primer ta, da se potopijo pod prevrnjen čoln in preverijo, če je kdo pod njim, da mirno počakajo na mestu, medtem ko se vodnik potopi k človeku, ki se je že začel potapljati, da skočijo v vodo z višine itd. Vodnikom omogočijo tudi tečaje ravnanja z defibrilatorjem in drugimi reševalnimi pripomočki ter različne specializacije za specifične aktivnosti v vodi, kot so potapljaški tečaj, tečaj za vaditelja čolna, za pridobitev meteoroloških znanj, reševanja iz rek, komunikacijo v sili itd.

“Na prvem mestu pri učenju je igra. Še posebej igra z neznanci. Tako kot vsi delovni psi morajo imeti tudi reševalci iz vode zelo dober odnos z drugimi ljudmi. Ena osnovnih iger je t. i. vleči in spusti, pri čemer se pes najprej igra z lastnikom, potem pa z različnimi neznanci, ki pri tem oponašajo kretnje, značilne za utapljajoče se osebe. S tem začnemo na tleh, potem v nizki vodi in kasneje v globoki, tako kot z vsemi ostalimi vajami,” je razložil Max.

Tako kot vsak človek tudi vsak pes ni primeren za reševalca iz vode. Šolanje je sicer odprto za vse, če pa pes noče v vodo ali se v njej nelagodno počuti, najverjetneje ne bo postal reševalec. Tudi vodniki, ki so bolj slabi plavalci, težko postanejo reševalci.

Med psi, ki so že po naravi najbolj primerni za reševalce, so labradorci in zlati prinašalci. So igrivi, zelo radi imajo vodo in prinašanje. Vse naloge namreč temeljijo na prinašanju. Pes prinaša nekaj nazaj, to pa je naravna, nagonska danost, ki jo imajo prinašalci že v sebi. Zato jih je tudi največ. Nekateri uporabljajo tudi druge pasme, ki pa ne dosegajo takšnih rezultatov. Včasih so za najboljše pse reševalce veljali novofundlanci. Ti so imeli reševanje v genih, tako da so človeka, ki je v vodi preveč razigrano čofotal in šprical naokrog, hočeš nočeš privlekli na obalo. Zaradi modnih trendov, povezanih z lepotnimi tekmovanji, pa so se številni vzreditelji teh kosmatih velikanov (kdo se ne spomni Jakoba iz filma Sreča na vrvici) usmerili v skrb za lepo gosto dlako in novim lastnikom teh psov celo priporočajo, naj jim ne dovolijo prepogosto v vodo, zaradi česar novofundlanci žal izgubljajo svoje značilnosti in sposobnosti.

Do pred kratkim so imeli tudi v tržaški sekciji novofundlanca, Inka, ki je prihajal z vodnico iz okolice Sežane, a je žal preminil. To je bila prva slovenska enota v okviru sekcije. V Sloveniji, ki je na področju reševalnih psov na kopnem v svetovnem vrhu, podobnih enot za reševanje iz vode s pomočjo psov ni. Glede na dolžino naše obale se to ni zdelo nikomur smiselno ali potrebno. So se pa tržaške kinološke enote že uspešno predstavile v Kopru, kjer so prvič v tujini demonstrirale različne oblike reševanja iz vode in so, tako Max, zelo zainteresirani za kakršnokoli obliko sodelovanja.
Med reševalci tudi dva pit bulla

V svojih vrstah imajo tudi dva pit bulla, psa pasme, načrtno vzgojene za pasje boje, ki ni ravno na dobrem glasu. “Za razliko od prinašalcev, ki vsak predmet, ki jim ga vržeš, takoj prinesejo, pit bull najprej pomisli, kako bi ga uničil, zato so redki primerni za to delo, a nekateri so. Ker so preveč suhi in mišičasti, pa morajo pri delu obvezno uporabljati plavajočo oprsnico, ki jih drži na vodi,” je pojasnil Max. S tem v zvezi je dodal, da si glede na to, da so jih pred leti preganjali s plaže, danes pripisuje tudi nekaj zaslug za to, da hočejo vsi pobožajo pit bulla, ki z oprsnico dokazuje, da je pes za reševanje iz vode. Zato, ker vedo, da to pomeni, da gre za izšolanega, dobro vzgojenega psa, ki nikomur ne bo naredil nič hudega. Ponosen je na to, da psi za reševanje iz vode med ljudmi danes vzbujajo zaupanje in spoštovanje.

Na območju, kjer delujejo, z varnostjo kopalcev ni večjih težav, saj je morje relativno mirno in obala lahko dostopna, vseeno pa je treba biti pozoren. “Ravno včeraj se je zgodilo, da se je neki fant skoraj utopil, in to dva metra od obale. Spodrsnilo mu je, in ker ni znal plavati, se je začel utapljati. Prijatelj zraven je mislil, da se šali, in ga je še sam nekajkrat potunkal, a se je na koncu vendarle vse dobro končalo,” pripoveduje Max in na podlagi izkušenj opozori, da se največ nesreč v vodi zgodi le nekaj metrov od obale, še posebej na peščenih plažah, kjer se v tleh skrivajo tudi nevarne luknje. Dogaja se, da človek naenkrat izgubi podlago, in če ne zna plavati oziroma je slab plavalec, ga lahko zgrabi panika, in nesreča ni daleč. V Sesljanskem zalivu s tem ni težav, zato pa se morajo reševalci velikokrat ukvarjati s poškodbami hrbtenice. Te si “priskočijo” mladci, ki se z bližnjih pečin poganjajo v morje.

Enote italijanske šole za reševanje iz vode s pomočjo psov, ki so prisotne v vseh regijah, saj se veliko nesreč zgodi tudi na rekah, so lani iz vode rešile 33 ljudi, letos pa že pet, čeprav se glavna sezona, ferragosto, še ni začela. Kot je povedal Max, v Sesljanskem zalivu do nedavnega ni bilo večje potrebe po reševanju, saj so v zaliv hodili predvsem domačini in Slovenci, ki so tam tako rekoč doma. Prvi in drugi so načeloma dobri plavalci. Razmere so se nekoliko spremenile, odkar bližnji avtokamp in prenočišča v kraju obiskuje vse več gostov iz vzhodnoevropskih držav, kjer nimajo morja in zato ne znajo najbolje plavati. Da bi imel razmere na morju čim bolj pod nadzorom, ima vzpostavljen zelo dober odnos z otroki in najstniki, ki so vsak dan na plaži. Pri tem ima psička Pia pomembno vlogo, saj jim je na neki način zgled, ki mu sledijo: biti oziroma postati reševalec ter pomagati sočloveku. “Oni so moje pomožne oči in ušesa. Vidijo vse, kar se dogaja vzdolž obale, in me takoj obvestijo, če kdo meče kamenje v vodo, lovi ribe ali je v težavah. V zameno za to jih Pia sem pa tja reši iz vode,” je še povedal, potem pa sta s pomočjo enega od zagorelih mulcev pokazala, kako to gre.

Fant je, navdušen, da lahko sodeluje v demonstraciji reševalne akcije, takoj zaplaval nekaj deset metrov od obale, kjer je začel kriliti z rokami in čofotati. Pia je z rešilnim obročem, ki ga je vlekla za sabo, takoj odplavala proti njemu, se na Maxov znak kakšen meter pred njim rutinsko obrnila, da “utapljajočega” ne bi opraskala s kremplji, potem pa fanta, ki se je oprijel obroča, varno pripeljala do plaže.

Pia je že njegov drugi reševalni pes. “Dobil sem jo, ker je vzreditelj ocenil, da ni dovolj lepa za pasje razstave. Kakšna sreča,” je sklenil Max, ki se ima tudi sicer za zelo srečnega človeka, saj mu je uspelo povezati svojo ljubezen do morja in plavanja z ljubeznijo do psov in izrednim čutom za pomoč sočloveku in se s tem tudi preživljati.
http://www.primorske.si/Priloge/Sobota/Obalni-strazarji,-ki-mahajo-z-repom.aspx

PES ZA REŠEVANJE IZ VODE

Tako kot privsakem reševanju je tudi tukaj pes zaradi svojih telesnih sposobnosti in izjemne odločnosti odličen pomočnik reševalca iz vode. Najprimernejša pasma za reševanje iz vode so novofundlandci, saj imajo lastnosti, ki so pri reševanju iz vode zelo dobrodošle:

* moč: vleče lahko več ljudi ali čoln, ki tehta več ton;
* vzdržljivost: plava lahko več ur in izjemno dolge razdalje;
* odpornost proti mrazu, zaradi česar je zelo učinkovit in lahko tako prične z reševanjem, medtem ko potrebuje potapljač okrog pet minut za pripravo;
* mirnost: ne glede na razmere pomirja morebitne žrtve;
* vztrajnost, zaradi katere ne bo od naloge nikoli odnehal;
* takojšnja razpoložljivost: ne potrebuje opreme.

Mladiči, namenjeni za reševanje iz vode, se usposabljajo glede na njihovo moč mišic in močno strukturo okostja. Samce za razplod je treba redno rentgensko pregledovati zaradi nevarnosti displazije kolkov.

PES REŠEVALEC IZ VODE

Kadar kdo v vodi zaide v težave mu na pomoč priskočijo psi reševalci iz vode. Pomoč psov ponesrečencem v vodi ima že dolgo zgodovino - med drugim naj bi bil leta 1912 na krovu nesrečnega Titanika prisoten tudi novofundlandec Rigel, ki je po nesreči rešil kar nekaj človeških življenj. Rigla je skupaj z drugimi psi iz pesjakov spustil eden izmed potnikov, ki je želel psom prihraniti gotovo smrt v zaprtih kletkah. Rigel naj bi nato iskal svojega lastnika v ledeno mrzli vodi, kasneje pa začel spremljati enega izmed rešilnih čolnov. Več kot dve uri po nesreči je na pomoč potnikom prispela ladja, ki pa zaradi teme in meglice nad vodo ni opazila rešilnega čolna in bi vanj zagotovo trčila, v kolikor nebi Rigel z glasnim laježem opozoril posadko ladje na rešilni čoln.

Scuola Italiana Cani Salvataggio – S.I.C.S.
Italijanska šola oziroma združenje S.I.C.S. je največja in najstarejša organizacija, ki se v evropskem prostoru ukvarja s šolanjem psov za reševanje iz vode ter skrbi za varnost v vodah. Ta šola je edina, ki sistematično spremlja plaže z reševalnimi tandemi, v več kot dvajsetih letih delovanja pa so rešili že na desetine življenj, zaradi česar so zelo cenjeni tako v strokovni, kot tudi v splošni javnosti. Združenje danes šteje preko 350 enot, ki so razporejene po celotni Italiji. Svoje aktivnosti izvajajo v sodelovanju z obalno stražo, nekatere pa tudi z drugimi enotami, ki so zadolžene za varnost v vodi.

Psi rešujejo tako tiste ljudi, ki so omagali med plavanjem kot tudi tiste, ki so padli s čolna ali pa doživeli kakšno drugačno nesrečo na vodi. Vsak pes deluje v tandemu s človeškim reševalcem, ki je hkrati tudi trener psa. Takšne ekipe so prisotne na plažah oziroma morju, spremljajo pa tudi dogajanje na jezerih. Dolgoletne izkušnje na tem področju so jim omogočile, da so razvili posebno tehniko reševanja, kjer lahko en reševalni tandem psa in njegovega vodnika reši kar tri ljudi hkrati – reševalec dva ponesrečenca priveže na psa, nato pa lahko sam pomaga še tretjemu. S pomočjo psov so tako takšni tandemi veliko uspešnejši, kot bi bili sicer.

Šolanje reševalca iz vode, ki za krmarjenje uporablja kar svoj rep
Za opravljanje tega poklica je najpomembneje, da ima pes v sebi nagon oziroma željo po reševanju. Ob izpolnjevanju tega kriterija pa je za to delo primeren vsak pes, ki je težek vsaj 30 kilogramov, samo po sebi pa se razume, da mora imeti takšen pes rad vodo. Med reševalci iz vode prevladujejo predvsem labradorci, novofundlandci in zlati prinašalci, razlog pa je predvsem njihova ljubezen do vode. Poleg tega pa so psi teh pasem ubogljivi in mirni, hkrati pa so zaradi njihovih fizikalnih lastnosti – imajo za vodo nepropustno dlako in plavalno kožico med prsti - boljši plavalci od drugih psov, zaradi česar so odlični reševalci.

Pse šolajo s pozitivnimi metodami, ki temeljijo na tesnem prijateljstvu med psom in njegovim dvonožnim pomočnikom, saj lahko pes le tako popolnoma zaupa svojemu vodniku. Prednost psov pri reševanju iz vode je v tem, da v nevarnejših situacijah ne čutijo nikakršnega strahu, reševanje in usposabljanje pa zanje predstavlja igro, ne pa nečesa, čemur bi se raje izognili.

Pes dobi status reševalca iz vode po približno treh letih šolanja. S šolanjem je priporočljivo začeti že pri mladičih, ki jih je potrebno privajati na vodo in plavanje. Skozi proces šolanja pes in vodnik izvajata reševalne aktivnosti v vseh vremenskih razmerah in s pomočjo različnih prevoznih sredstev, kot so čoln, ladja, gumenjak, vodni skuter in celo helikopter. Za razliko od začetkov so danes ti psi naučeni direktnega skoka v vodo z vsakega izmed naštetih prevoznih sredstev, kar v kritičnih trenutkih pomembno prispeva k hitrejšemu in učinkovitejšemu reševanju življenj.

Za pridobitev licence za psa reševalca iz vode je potrebno opraviti pet testov, kar predstavlja za kandidate velik izziv. Testi sestojijo iz različnih težavnostnih stopenj. Pes mora popolnoma obvladati osnovne ukaze (hoja ob nogi brez vrvice, odpoklic in ostalo), konstantno plavanje za čolnom (od 10 do 20 minut), poleg tega pa mora obvladati še prinašanje predmetov iz vode, vrvi k čolnu ali utopljencu ter tudi prinašanje rešilnega jopiča do utapljajoče se osebe. Preskusi pa zajemajo tudi reševanje nezavestnega utopljenca, vleko čolna, na katerem je 30 oseb, pogosto pa se izvaja tudi skok iz helikopterja v vodo. Reševalni tandemi morajo redno trenirati, vsako leto pa morajo pred začetkom sezone znova opraviti teste za reševalce.

Obstajata dve različni filozofiji glede pristopa k samemu šolanju za psa reševalca. Ena je francoska tehnika, kjer se pri šolanju uporablja reševalni obroč, ki ga pes prinaša k svojemu vodniku. Psa se najprej navaja na prinašanje obroča na kopnem in ko pes razume, kaj mora storiti, se treningi preselijo še v vodo. Obroč predstavlja za psa najljubšo igračo, zaradi veselja do prinašanja le te k vodniku pa pozabi na nevarnosti oziroma strah pred vodo.

Vendar pa ima ta sistem tudi pomanjkljivosti kot je na primer to, da psa ne nauči plavati ob vodniku, kar je pri reševanju zelo pomembo. Prav tako pa se psa tu tudi ne nauči kako se varno približa k ponesrečencu v vodi, ne da bi ga vsega popraskal s svojimi prednjimi šapami.

Predstavniki italijanske šole se s takšnim pristopom ne strinjajo povsem, saj verjamejo, da je psa pri treningu namesto na reševalni obroč potrebno navezovati na svojega vodnika. V začetku šolanja tako mladička v vodi navežejo na svojega vodnika in zaradi želje, da se vrne k njemu, mladiček zlahka premaga strah pred vodo. Seveda so na začetku možne težave, vendar pa je s tem, ko sta vodnik in pes skupaj v vodi že na začetku šolanja veliko lažje pri prehodu na naslednjo stopnjo šolanja, kjer se vodnik in pes učita plavanja drug ob drugem ter ostalih težjih vaj. S tem pristopom k šolanju se med psom in vodnikom vzpostavi trdna vez medsebojnega zaupanja, ki se nato v prihodnosti odraža v številnih rešenih življenjih.
http://www.happy-doggy.si/novice-in-zanimivosti/pasji-poklici/3713-obalni-strazar-pes-resevalec-iz-vode.html#sthash.vWbeU1P5.dpuf
http://www.scuolacanisalvataggio.it/sics/
https://www.youtube.com/watch?v=HvBGk0eJlus
https://www.youtube.com/watch?v=Rn5omK3UQR8
http://www.sicsabruzzo.it/
http://www.francescototti.com/
http://www.therapaw.com/
http://www.iacchelli.com/
http://www.novafoods.com/?lingua=1
http://www.delprincipedelleacque.it/
http://www.rivadeitarquini.it/wp/en
http://veterinariaweb.altervista.org/index.html
http://www.bocadomar.it/
http://www.fisio-vet.it/
http://www.mentalcoachandemotionaltrainer.com/#!buoneazioni/c1rg6

A ni Ankaran sklenil pogodbo s piranskimi "guardiaradiči". Pa naj še za reševalce poskrbi. Kaj ima s tem koprska komunala?

Strosek to je odgovor

nima redarske službe kar vsemogočni GGM