Gre za naraven pojav, ko se v morju čezmerno razbohoti enocelični plankton bičkarjev iz rodu Dinophysis. Školjke ga filtrirajo z morjem in skupaj z njim kopičijo lipofilne toksine, ki jih označujemo s kratico DSP. To so strupi, ki jih kuhanje ne uniči in lahko že pol ure po zaužitju povzročijo trebušne težave.

Hujših posledic pri uživanju sicer ni, lahko pa so težave pri bolj občutljivih, kot so otrocih, starejši in bolniki tako hude, da morajo poiskati zdravniško pomoč. Pojav ni povezan z onesnaženostjo morja. Včasih školjk v določenih mesecih iz previdnosti niso jedli, zdaj pa planktologi pregledujejo vzorce v najbolj tveganih obdobjih tudi trikrat mesečno.

Veterinarji so tokrat prepovedali nabiranje ladink (dondol), vongol, jakobovih pokrovač (kapesant) in drugih. Školjčišča so najprej zaprli v italijanskem delu Tržaškega zaliva. Pred desetimi dnevi so zaprli školčišča na Debelem rtiču in v Strunjanu, pred nekaj dnevi pa še v Piranskem zalivu.

V Sloveniji od školjk živi šest ali sedem školjkarjev, ki letno pridelajo vsega skupaj manj kot 500 ton užitnih klapavic. Večini jih prodajo v tujini po ceni okoli en evro za kilogram. Precej večji problem kot naravni pojav bičkarjev, ki se pojavi vsako leto konec poletja in traja mesec ali dva, je bila odločitev državnih uradnikov pred 15 leti, ko so slovensko morje bakteriološko uvrstili v cono B. Hrvaška in italijanska školjčišča so ves čas v coni A.

Cona B pomeni, da školjk ne smejo prodajati kupcem neposredno, niti ribarnicam ali restavracijam, temveč morajo obvezno najprej v depuracijske bazene in preko posrednikov na trg. To pomeni nižjo ceno in večje stroške ter prednost tujim školjkarjem na domačem trgu.