V zadnjem letu ste doživeli izgubo mame, kar ste opisali kot eno najtežjih preizkušenj v življenju. Kako je ta izkušnja vplivala na vaš pogled na minljivost, vrednote in življenjske prioritete?

Res je. Mamina bolezen in smrt sta me globoko zaznamovali. Res sem se zelo spremenila, odkar mame ni več. Zelo pa so se spremenile tudi moje vrednote in prioritete. Verjamem, da se bodo sčasoma, ko bo žalovanje manj intenzivno, nekatere spet preoblikovale, a določene bodo zagotovo ostale nespremenjene do konca življenja. Kljub temu da je bila ta izkušnja neizmerno težka, mi je prinesla tudi nekaj dragocenega. Naučila sem se, kako nepredvidljivo je življenje, da se tudi v najtežjih trenutkih skrivajo fragmenti lepote in da je okoli nas polno ljubezni. Še globlje sem začela ceniti življenje, majhne trenutke in tisto, kar resnično šteje. Pa ne samo življenje, ampak tudi čas. Čas je edina stvar, ki je ne moremo dobiti nazaj. Velikokrat živimo v iluziji, da bo nekega dne 'pravi čas' za vse tisto, kar si zares želimo – za naše sanje, tisto pravo ljubezen, srečo … A resnica je, da je vse, kar resnično imamo, trenutek, v katerem živimo. In nič drugega.

Omenili ste, da ste po tej izgubi začeli življenje dojemati še bolj intenzivno. Kako se to konkretno odraža v vašem vsakdanjiku in odločitvah?

Mamina smrt je bila zagotovo velika prelomnica v mojem življenju, a že njena diagnoza raka pred desetimi leti me je globoko zaznamovala. Takrat sem bila še zelo mlada in v hipu sem se začela zavedati, kaj v življenju resnično šteje. Mamina bolezen mi je dala pogum, da se osvobodim pričakovanj drugih in zaživim tako, kot si sama zares želim – da postanem to, kar sem in sledim svojim občutkom in sanjam, ne glede na vse. Takrat sem resnično dojela, kako nepredvidljivo je življenje in kako hitro se lahko obrne na glavo in kako pomembno je, da ga živimo v skladu s seboj. Nehala sem se obremenjevati z malenkostmi, s tem, kako me vidijo drugi in z materialnimi stvarmi, ki jim ne pripisujem nobene vrednosti, saj so vedno nadomestljive. Zdravje, čas in ljudje pa niso. Odkar tako razmišljam, se počutim veliko bolj svobodno. Po mamini smrti se je ta občutek le še okrepil. Trenutno mi največ pomenijo notranji mir, povezanost s sedanjim trenutkom in svoboda. 

Vaš življenjski slog združuje raziskovanje sveta in notranje iskanje. Kako usklajujete potrebo po zunanji pustolovščini s tistimi bolj introspektivnimi momenti?

Raziskovanje sveta mi pomeni tudi raziskovanje sebe. Moje pustolovščine so me ogromno naučile, nove izkušnje mi širijo obzorja in oblikujejo moj pogled na svet. Postala sem veliko bolj odprtomiselna in pogumna, svet pa vidim v povsem drugačni luči kot nekoč. Ravnotežje med zunanjim in notranjim svetom iščem v stiku z naravo. Tam najdem svoj notranji mir in se najmočneje povežem s tistim, kar je v meni. Naučila sem se ustaviti, začutiti trenutek, prostor in svoje občutke brez motečih dejavnikov – nekaj, česar v preteklosti nisem znala. Ljudje se pogosto zamotimo z različnimi stvarmi in pozabimo na introspekcijo – jaz sem se na primer s športom in pretiranim delom. Danes pa se znam ustaviti in pogled usmeriti tudi navznoter – v svet znotraj mene.

Živite življenje brez klasičnih okvirjev stabilnosti, kot so stalna služba, dom ali rutinska varnost. Kako bi odgovorili na tiste, ki menijo, da je tak način življenja utopičen?

Ljudje smo si zelo različni. Kljub temu da imam svoje stanovanje in veliko možnosti za ustalitev, vedno znova izberem življenje zunaj klasičnih okvirjev. To zame ni več izziv, temveč nekaj povsem spontanega in naravnega. Ne žene me potreba po klasični obliki varnosti, temveč svoboda, rast, avanture in uresničevanje sanj. Stabilnost ni nujno zunanja struktura. Zame pomeni usklajenost z mojimi vrednotami in svobodo. Tak način življenja ni za vsakogar. Ni preprost, je pa bolj skladen s tem, kar sem. Svet se je v zadnjih desetletjih močno spremenil in tak način življenja ni več redkost. Morda v Sloveniji še vedno velja za nekaj bolj eksotičnega, a ko pogledaš po svetu, vidiš, da ogromno ljudi tako živi. Dejstvo je, da še nikoli ni bilo lažje izbrati tovrstne poti kot danes. Naši starši teh možnosti niso imeli, kaj šele generacije pred njimi. Tehnološki napredek, nova znanja in sodobne oblike dela nam omogočajo, da živimo izven klasičnih okvirjev in v skladu s svojimi vrednotami. Res sem hvaležna za vse priložnosti, ki jih imamo danes.

Ko ste pri 24 letih zapustili službo v gledališču, ste se podali v neznano. Kaj je bil tisti ključni trenutek ali notranji glas, ki vas je prepričal, da tveganje upravičuje negotovost?

Svoboda. Odpravila sem se na svoj prvi daljši roadtrip in dojela, da je svoboda tisto, kar si resnično želim. Takrat sem vedela, da bom nesrečna, če tega koraka ne naredim. Ni bilo lahko, a imela sem ogromno motivacije. Če zaupaš svojim sanjam in tistemu, kar globoko v sebi resnično čutiš, pot do tega že nekako najdeš.

Lanzarote opisujete kot kraj, ki vam je spremenil življenje. Kaj točno ste tam našli – svobodo, lepoto, drugačno razumevanje sveta in ljudi?

Pravzaprav težko opišem, kaj točno me tako vleče sem. Zagotovo ima veliko težo narava, ki je res nekaj posebnega. Potem klima – vedno je lepo vreme in prijetno toplo. In seveda ocean, saj sem velik ljubitelj vodnih športov, otok pa je pravi raj zanje. A ni le to. Posebna je tudi energija otoka in ljudje. Tu srečaš zanimive posameznike z vseh koncev sveta, vsak ima svojo zanimivo zgodbo in vse nas povezuje ljubezen do oceana.

Kateri kraj vas je na vaših potovanjih najbolj presenetil – ne le vizualno?

Spet moram omeniti Lanzarote. Nekaj je tukaj, kar preprosto ne znam opisati z besedami. Spomnim se, kako sem na otok prišla povsem po naključju, brez kakršnihkoli pričakovanj. V trenutku, ko sem izstopila z letališča, me je preplavil nepojasnjeno lep občutek in začutila sem, da tukaj želim preživeti več časa. Takšne energije nisem začutila nikjer drugje. Veliko krajev mi je všeč, a tu se počutim res posebno. Prav zato se vedno znova rada vračam.

Digitalni nomadi pogosto vzbujate pri drugih ljudeh romantično predstavo o nenehnem potovanju, uživanju na eksotičnih plažah in svobodi. Kateri so vidiki tega življenjskega sloga, o katerih se manj govori? 

Ena izmed takšnih stvari je zagotovo neka struktura, ki jo je res težko vzpostaviti, če se neprestano premikaš. Ne glede na to, kako zelo se trudiš organizirati svoj dan, obveznosti, delo in hobije, se vse hitro poruši, saj je življenje na poti izjemno dinamično in nepredvidljivo – noben dan ni enak. Tudi službene obveznosti je treba prilagoditi tako, da so čim bolj lokacijsko neodvisne, kar zna biti pravi izziv. Druga stvar so odnosi, ki jih je pri takšnem načinu življenja težko vzdrževati. Na svojih avanturah spoznam ogromno ljudi, a vedno je prisoten tisti grenek priokus, ker veš, da se bodo naše poti, najverjetneje že naslednji dan, razšle. Prav tako je doma, v Sloveniji, saj vem, da me bo prej ali slej zaneslo na pot za nedoločen čas. Težko je zgraditi globlja prijateljstva in zato še toliko bolj cenim trenutke, ki jih preživim z ljudmi, ki mi jih življenje tisti trenutek prinese. Osebno mi pri tem pomaga dejstvo, da sem po naravi samotar, zavedam pa se, da bi marsikoga to zelo motilo.

Kakšno vlogo ima ustvarjalnost v vašem življenju? Se izraža skozi pisanje, fotografijo, gibanje ali kaj drugega?

Ustvarjalnost me spremlja že od malih nog, nekoč skozi glasbo, slikanje in film, danes pa predvsem skozi gibanje, video in fotografijo – rada dokumentiram svoje avanture. Ustvarjalnost pa se odraža tudi v mojem delu, ki me nenehno spodbuja k iskanju novih idej. Zadnje mesece se prvič v življenju preizkušam tudi v pisanju, saj trenutno pišem knjigo z namenom, da bi izpolnila mamino veliko željo, ki je ni uspela uresničiti in pomagam drugim, ki so se znašli v podobni situaciji. Skratka, nikoli mi ni dolgčas! 

Kako gledate na pojem lastnega doma? Je to prostor, ljudje, stanje duha?

Če sem čisto iskrena, se mi je z mamino izgubo koncept doma popolnoma porušil in se v tem še vedno iščem. Tiste topline doma, ki me je vedno čakala v Sloveniji – ne glede na to, kje na svetu sem bila – ni več in je v takšni obliki nikoli več ne bo. Verjamem pa, da jo bom nekoč lahko nadomestila z nečim drugim. A do takrat bo pot še dolga.

Vaše življenje je polno sprememb in potovanj. Kaj so tiste stalnice, ki vas vedno znova prizemljijo, ne glede na to, kje ste?

Narava, gibanje in ustvarjalnost. Te stvari me spremljajo vedno, ne glede na to, kje sem.

Vas kdaj zamika misel, da bi se popolnoma ustalili? Če bi se nekje za stalno naselili, kakšno okolje bi si izbrali? Ste že odkrili ta kraj?

Verjamem, da bo prišel čas, ko se bom. Vsaj za malo več časa. Ampak mislim, da je to še zelo daleč – trenutno imam res ogromno željo po raziskovanju, razgibanem življenju in novih nomadskih projektih. Zaenkrat ostajam razpeta med kraji. Iskreno pa si ne upam preveč ugibati, kje bi bil ta kraj, saj se včasih čisto prehitro navdušim nad kakšno lokacijo in še mnogo jih imam v načrtu raziskati. Če bi morala izbrati zdaj, bi izbrala Lanzarote. Kaj več si ne upam ugibati, sem pa prepričana, da bo ta kraj zagotovo nekje ob oceanu.