jaz gledam drugače na te težave cela zemlja je naša kam hudiča pa naj grem denarja za v vesolje nimam pa mislim da mi tam gor niti nebi prišu prav tako da jaz moram prenašat vas vi pa mene ma smo človečki res bogi zato nas je bog pustil na zemlji da nebi negativizem širli po kozmosu .... mi in naša zemlja se pa še naprej vrtimo okoli sončka ...dejmo se radi met pa bo lahko noč

Ti si življenjska napaka svojih staršev.

Potrebno bi bilo vse mejne prehode med Slovenijo in Hrvaško spremeniti v maloobmejne. Rešili bi vse težave,sploh zdej poleti...

ma ja, policaji blesavi. samo zgago delajo.

Živela arbitraža in živeli tisti Slovenci, ki se z njeno sodbo ne strinjajo.
Hvala Bogu, da jih je kar nekaj in nehajmo s pozivanjem k nacionalni enotnosti. Le tako bo morda kak Hrvat zaznal, da to kar so odločili v Haagu ni zmaga sosede in njihov poraz, ampak nekaj vmes, nekaj kar ne sme ne navduševati, ne razočarati nikogar, tako kot se vsakršnemu dobremu kompromisu spodobi!
Ko me je Boris Šuligoj iz Dela že dan pred objavo razsodbe poklical in vprašal ali bi dal takoj po njej kako izjavo – spomnil se je, da sem se od samega nastanka mejnega spora z njim ukvarjal in da sem bil 2004 leta prvi formalni pobudnik arbitražnega reševanja – sem odgovoril pritrdilno. »3-4 stavke, ne predolgo«, »Velja, pokliči me, pa dobiš komentar.«
Zbral sem misli in ga kar napisal. Takoj. Še nevedoč kakršna bo sodba. Glasil se je približno takole: »Karkoli je odločeno je zame prav, ker se varneje počutim znotraj meje, če ji že priznamo to funkcijo, ki je določena in obče priznana, četudi ne po mojih željah, kot nedorečena in predmet permanentnega spora«.
A sem vseeno počakal da je predsednik arbitražnega tribunala, Gilbert Guillaume, spregovoril. »Super!« - sem si rekel, ko sem slišal za rešitev morskega dela spora. Piranski zaliv večinoma slovenski (3/4 in 1/4) in stik naših teritorialnih voda z mednarodnimi preko nekega 2 milji in pol širokega kvazi kondominialnega koridorja. Spomnil sem se in sem tudi Borisa, da se je ta del sodbe skorajda povsem ujemal s kompromisom, ki smo ga bili predlagali že 1995 leta Istrani, oziroma delegaciji slovenskega in hrvaškega dela Istre na srečanju v Izoli, in ki se je šest let kasneje znašel v sporazumu Drnovšek-Račan.
Če je kdo pričakoval več kot to, je živel med oblaki. Joras? Ostal je tam kjer je vedno bil, v delu k.o. Sečovlje, a v občini Buje, kjer so ga tudi postregli z gradbeno dokumentacijo, ko si je hišo zgradil. Da bi ostal na Hrvaškem je predvideval tudi parafiran dogovor iz leta 2001.
Za veliko večino naših državljanov torej, kar se Istre in morja tiče, vse ok. Drugje, kot vidim, malo manj, a kompromis je pač kompromis.
Toda zgodba še daleč ni končana. Zagreb sodbe ne priznava in nič ne kaže, da bi jo v kratkem. Ko prejme kako opozorilo iz Bruslja ali druge evropske prestolnice, da naj odločitev arbitražnega sodišča in njegovo avtoriteto spoštuje, odvrne, da nad Saborom, kot predstavnika hrvaškega naroda, je le Bog, ali naj se tretji ne vmešajo v povsem bilateralno vprašanje med Hrvaško in Slovenijo. Sodbi priznajo kvečjemu to, da je lahko dobra osnova za nov krog dvostranskih pogajanj. In ko jih spomniš, da smo prišli do arbitraže po vztrajanju Evropske unije in pod njenim pokroviteljstvom, da je bilo soglasje obeh strani na ta dogovor pogoj za sprejem polnopravnega članstva Hrvaške v EU, kot da o tem slišijo slišijo.
A ni vojna med dvema državama, če ne zajame drugih ozemelj, eminentno dvostransko vprašanje, draga Vesna Pusič? Poznava se. Spoznal sem jo, ko sva pred šestimi leti sodelovala na nekem forumu na Siciliji, o medkulturnem dialogu v Sredozemlju in obžalovala sva takrat, skupaj, da mejni spor med našima državama ni bil še rešen ter soglašala da je bil sporazum Drnovšek-Račan zamujena priložnost. Ni bila še zunanja ministrica v Milanovičevi vladi.
Pisal sem ji in ji postavil gornje vprašanje. Prejel sem povsem neprepričljiv odgovor. Pa sem pomislil: Si lahko predstavljamo trajanje in izid vojn na območju razpadle SFRJ brez posega EU, NATO in ZDA?
Skratka, arbitraža o hrvaško-slovenski meji in izvajanje njene sodbe je, in kako, multilateralno vprašanje znotraj Evropske unije. Gre za urejenost meja, za varnost, stabilnost in mir na njenem najbolj občutljivem in krhkem območju, gre za spoštovanje avtoritete mednarodnih sodišč in samega mednarodnega prava, gre za ohranjanje lastne kredibilnosti! Zato ne razumem in ne sprejemam odlašanja vodilne trojice EU (Taiania, Tuska in Junckerja) s jasnim in odločnim opozorilom Zagrebu, da tako dolgo ne bo šlo in da če v šestih mesecih sodba ne bo implementirana tudi s hrvaške strani, bodo sledile sankcije! Vse pohvale Nemčiji.
Trump ne čaka in se že poigrava s podžiganjem spora. »Nismo ne z eno, ne z drugo stranjo – pravi veleposlanik ZDA v Ljubljani – računamo pa da se bosta državi dogovorili.« A ne trdi enako tudi hrvaški premier Plenkovič?

Dejstvo je, da bi leta 1991 morali rešit te obmejne probleme. To bi bilo danes vse NAŠE! Kontejner bi mogl fuknt v Savidrijo, ne pa še pustit da gradijo mejni prehod.