Kot pravi, je na sodelovanje treba gledati kompleksno. „Nezmožnost sodelovanja je posledica slabše energetske opremljenosti posameznika, ki posledično ni sposoben premagovati ovir. Pravzaprav vse izhaja iz ljubezni, če imaš rad svoje delo, ljudi, če rad sodeluješ z njimi. Sam imam 39 let delovne dobe, pa še vedno rad delam, svetovalni center za študente imam prostovoljno“.

Človek kot družbeno bitje je v osnovi predisponiran za sodelovanje z drugimi, pravi Trunkl. Do krize sodelovanja pa po njegovem mnenju prihaja predvsem zaradi družbenopolitičnega sistema, ki utesnjuje ljudi. „S slabimi izkušnjami, ko se denimo nasprotna stran pogovarja s figo v žepu. Zato pride do manjšega zaupanja, zapiramo se vase, v svoj svet in z drugimi težko sodeluje. Nekateri postanejo že paranoidni. Kot psiholog opažam, da se tu stvari iz leta v leto slabšajo“.

Vsi razočarani in nezaupljivi, kako naprej?

Pri tem vprašanju je, kot pravi, zelo pomembno zaupanje vase in posledično zaupanje drugim, pri čemer je izpostavil pomen neke splošne intelektualne zrelosti, čustvene inteligence in socialnih izkušenj, ki jih človek nosi v sebi. „Vsak ima potencial, vprašanje je, koliko ga upa izraziti in da s tem ne pride v konflikt. Pri konfliktu gre vedno za dve skrajnosti, za odnos in za cilj. Tu je treba najti kompromis med tem, da nekaj dobim in da ne pokvarim odnosa. Za to je potrebna neka socialna zrelost in upoštevanje nekih norm. Ljudje preveč vsiljujejo svoja prepričanja. Če se nekdo počuti ogroženega, neha sodelovati, zaprl se bo vase, prepričan, da ima edini prav in da ga nihče ne razume. Težava je tudi posploševanje. Živimo v svetu stereotipov, v okolju, kjer nas vsak dan s tem zasipajo," pravi psiholog.

„Težko je ohraniti neko dostojno držo. V psihologiji je normalno tisto, kar dela večina, če pa je večina nekih sociopatov, špekulantov in manipulantov, se težko obdrži tudi nek pošten odnos do samega sebe. Da se toliko spoštujem, da si postavim neke norme in tako tudi živim in z drugimi sodelujem. Nesprejemanje drugega je obrambni mehanizem. Mi ne gledamo z očmi, ampak z možgani. Vidimo, kar želimo videti. Če bi farmacevtska industrija odkrila tableto za optimizem, bi bilo krasno, propadla bi pa v drugih segmentih“.

Slovenska „fovšija“ in psihološki profil naroda

Težko je govoriti o Slovencih, smo namreč zelo različni že glede na regijo. Je pa res, da naj bi bili po nacionalnem karakterju nekako bolj zavrti, ampak to ne sme postati nek obrambni mehanizem v smislu "smo pač bolj zavrti, torej ne znamo drugače". Vzgoja in morala nam šepata, če bi začeli tu zdaj dobro sodelovali, bi se rezultati pokazali čez 20, 30 let. Laž je postala nekaj normalnega. Ta neiskrenost je velik problem. Ko laž, to zavestno zavajanje in manipuliranje drugih pride v kri, postane sestavni del življenja, kar pa močno vpliva na samospoštovanje.

Finančna kriza, spodbuda k sodelovanju ali še več strahu?

Kot pravi psiholog, se bo verjetno zgodilo oboje. Po eni strani se bodo ljudje še bolj zapirali vase, ker bodo bolj ljubosumni na stvari. Možno pa je tudi, da se bodo združevali, ker sami ne bodo zmogli. „Ne morem napovedati, v katero smer bo šlo. Bi morali vprašati kakšnega vedeževalca (smeh). Koliko ljudi hodi k njim, to je neverjetno. Ti ljudje nimajo dovolj zaupanja vase, da bi težave reševali doma in upajo, da jim jih bo rešil nekdo drug“.