V zadnjih dveh letih ste v krajinskem parku imeli veliko investicij in aktivnosti, poleg tega ste tudi poostrili nadzor nad kršitelji, ki onesnažujejo naravo. Mi lahko naštejete investicije in poveste, koliko so bile v celoti vredne, kako so bile financirane in kakšne pozitivne učinke bodo prinesle tako kraju kot prebivalcem?

Ustanovljeni smo bili v začetku leta 2009. Že od samega začetka smo se prijavljali na razpise, tako mednarodne kot nacionalne. Tako smo dobili dva velika čezmejna projekta in en nacionalni, turistični. Skupna vrednost vseh projektov je 800.000 evrov. Od tega denarja je šlo samo za investicije približno 650.000 evrov. Mednarodna projekta sta dva; Climaparks – v okviru katerega smo nabavili plovilo, ki nam služi za nadzor na morju, investirali smo tudi v informacijski center, pričeli smo z obnovo nasipov in mostička, predvsem zato, da izboljšamo dostop do poti, ki vodijo do novega info centra in solinarskih hiš. Občina Piran je prispevala 8.000 evrov za obnovo tega mostu, ki naj bi bila dokončana v roku dveh mesecev. Drugi projekt pa je obnova solinarskih hiš. Potrebno je bilo narediti nov prostorski načrt, kar je vredno 400.000 evrov. Na tem projektu smo delali štiri leta. Tukaj bomo imeli naš info center, naše pisarne in tukaj bo stal tudi nekakšen solinarski muzej na prostem. Vse to moramo narediti v času šestih mesecev in imam občutek, da to prebivalcem Strunjana veliko pomeni. Eden izmed glavnih ugovorov domačinov je bil namreč ta, da se v Strunjan leta in leta ni nič investiralo. Ljudje se spomnijo Strunjana samo poleti, veliko stvari je bilo zanemarjenih. Upanje je bilo, da se bo s prihodom upravljalca Krajinskega parka to spremenilo, ampak žal je prišlo to ravno v tem kriznem času, ko ni bistvenih sredstev za investicije na državni ravni, zato pa smo se obrnili tudi k črpanju evropskih sredstev preko mednarodnih projektov. V teku imamo sicer še en projekt ministrstva za kmetijstvo, preko katerega bi obnovili vso notranjo strukturo solin. Povečali smo prepoznavnost parka, uveljavila pa se je tudi blagovna znamka Pridelano v Strunjanu, ki velja tako za kakije kot za artičoke in olivno olje. Pri tem so glavni pridelovalci kakijev recimo prešli na ekološko pridelavo, kar je pozitivno. Prizadevamo si tudi za razvoj kmečkega turizma. Na območju parka imamo 300.000 nočitev, organiziranih vodenih ogledov pa preko 500.

V preteklosti so obstajale težnje po pozidavi območja na obrobju krajinskega parka. Ali ta grožnja še ostaja, kljub zlomu gradbenega sektorja v Sloveniji?
V Strunjanu gre za dve vrsti pritiskov. Eden je čisto individualni, ker je atraktivna lokacija za vikende, lope in podobne začasne ali enostavne objekte. Ampak to velja pravzaprav za celo Slovensko Istro. Nekateri hočejo v parku imeti še bazen zraven in podobno. Tako pa se ne da ohraniti izgleda nekega starega naselja. Skupaj z Zavodom za kulturno dediščino skušamo spremljati, kar se dogaja na tem področju in biti posredno ali neposredno vključeni v postopke takih posegov. Na Hrvaškem so recimo standardizirali mere lope, ki ne sme biti večja od določenih mer glede na velikost parcele, mora biti v kamnu, ne sme imeti elektrike. To imaš ali pa nič. Ali sprejmeš take pogoje ali nič, to bi morali uveljaviti tudi v Sloveniji. Pritiski so sicer tudi glede večjih posegov, vendar je to vprašanje občina zamrznila, dokler ne bo sprejet nov občinski prostorski načrt. Želimo si predsem ohraniti status quo in zarisati sedanje gabarite, da ne bi kasneje prihajalo do sprememb.

Krajinski park Strunjan ima tudi nekaj verskih spomenikov na svojem področju, kot sta cerkev in spomenik v obliki križa. Kako komentirate dejanje zažiga križa, ki se je ponovilo že drugič ter ali so skupnost in turistični delavci dovolj izkoristili (unovčili) praznik ob 500. letnici prikazovanja Marije?
Mislim, da je sporočilo vseeno drugačno. Meni se ne zdi toliko pomembno, ali je bilo trženo ali ne. Pomembna je zavest, da prideš v nek meditacijski, duhovni prostor, kjer lahko najdeš tudi stik z naravo. Ti romarji so zelo pazili, da niso onesnažili. To dojemanje, da ne gre le za neko fešto, temveč globlje dojemanje tako duhovnosti kot narave, je bilo izredno lepo občutiti. Ob tem bi se letos zahvalil tudi gasilcem, ki spremljali to prireditev, in ravno letos, ko smo imeli izredno sušno obdobje, tudi pazili, da ne pride do kakšne iskre v naravi, ki bi lahko zanetila požar. Jaz mislim, da je bilo bolj pomembno to sporočilo vzpostavljanja neke tradicije. Tudi ob zažigu križa smo stopili na isto stran kot organizatorji. Mislim, da v tistem primeru ni šlo toliko za polemiko o umetnosti ali ne-umetnosti, šlo je za neko bolj načelno stališče, da se takih stvari v parku ne dela. Pod to spada tudi sežig oziroma kurjenje v naravi, ker moramo tudi vedeti, kje so meje. V nasprotnem primeru lahko hitro pride do tega, da nekdo lahko nekaj počne, drugi pa ne. Za vse morajo veljati enaki zakoni. Obiskovalci pa se morajo vendarle spomniti, da so tukaj gosti narave. Ali, ko gremo kam na obisk, pustimo smeti tam? Ni logično, da kaj takega narediš. Pravil ni dosti, se jih pa moramo držati.

Se je ekološka osveščenost prebivalcev Obale v zadnjih letih kaj spremenila? Po eni strani so akcije, kot so očistimo Slovenijo, uspešne, po drugi strani je število divjih odlagališč še vedno visoko?
Mi spremljamo tovrstne akcije, in tudi akcija Očistimo Slovenijo je imela določen učinek. Ljudje so opozorili na to. Letos bomo naredili čistilno akcijo ob koncu sezone. Ta ekološka zavest se počasi gradi. Do tega je bolj dovzetna predvsem mlajša populacija. To opazim tudi na plaži, kjer smo tudi postavili manjše table, ki s karikaturami prikazujejo, kakšne posledice ima odpadek v naravi. Preko slik raznih živali je informacija veliko bolj zanimiva in učinkovita. Vendar varsto narave niso le odpadki, je spoštljiv odnos, da ne tečeš, divjaš ali povzročaš hrupa v naravnem okolju. V okviru tega je tudi ideja, da bi bile na voljo v turističnih območjih brošurice z navodili o tem, kako se obnašamo v parku. Težava pa je, da je v zadnjih letih zaradi krize turistov kot enodnevnih obiskovalcev več, ker si ne morejo privoščiti večdnevnega bivanja. Tako želijo zaužiti čimveč v enem dnevu in s tem so tudi obremenitve okolja večje.