Od kod strast za gledališko igro in režijo? Kako si se odločila za ta poklic?

Zadnje čase sem razmišljala, da je bilo za to krivo moje obiskovanje gledališča v Moskvi, ki se je sicer končalo, ko sem prišla v Koper, ker takrat ni bilo še delujočega gledališča. V Moskvi sem obiskala stalni cirkus, ne tak, kot ga poznamo tukaj, ki je premični. To je kot nacionalno gledališče, v Rusiji je namreč zelo močna cirkuška kultura. Poleg tega sta seveda v Moskvi še opera in balet; Bolšoj teater in lutkovno gledališče. To so pravzaprav vse smeri, v katere sem jaz šla. V Kopru pa sem konec srednje šole pričela delati kot hostesa v gledališču Koper. To se je zgodilo izredno spontano. Spomnim se samo, da sem nekega dne izrekla, da želim na sprejemce za režijo. Takrat nisem sploh vedela, kaj pomeni režija ali kaj pomeni biti režiser, vedela sem samo, kaj pomeni igranje.

Prihajaš iz Rusije. Koliko časa si živela tam in kako te je življenjska pot zanesla v naše kraje?
Zelo preprosto. Moja mati se je drugič poročila s Hrvatom, ki je živel na Obali, tako smo prišli v Slovenijo. Osem let sem bila stara, ko sem prišla sem. Kljub vsemu dovolj stara, da sem si veliko stvari zapomnila od mojega otroštva v Moskvi. Dejansko ti ostane bogata zakladnica spominov, ki jo ponovno odkrivam šele sedaj, ko se staramo.

Kako to, da si se odločila za režijo in ne za igro? Navsezadnje tudi lepo izgledaš, si se ukvarjala tudi z manekenstvom?

Ne vem. Veliko sem se spremenila karakterno, od tistega trenutka, ko sem se vpisala na akademijo do zdaj. Na srednji šoli sem bila raje ena izmed vseh, torej ovca v čredi, kot da bi se izpostavljala, hecno pa, da sem izbrala tak poklic, ko se moraš izpostavljati in nastopati. Mislim, da je to tudi ena življenjska šola, ki mi je dana. Na igro pa si nisem upala. Čeprav sem kasneje na akademiji tudi nekaj igrala in je bilo super. Veliko ljudi mi je sicer reklo, da bi bilo dobro, da grem na igro. Sicer to v Rusiji ni tako ločeno, če si režiser, si lahko tudi igralec in obratno. V Sloveniji je to veliko bolj ločeno. Mogoče bom kdaj šla tudi na igro, vedno pa bom režirala.

Kako vzpostaviš sinergijo, sodelovanje z igralci, je to morda najtežje za režiserja?

Kot pri vsakem poklicu, ki je povezan z delom z ljudmi, je kar zahtevno. Kot režiser moraš najti pravilno mero med usmerjanjem in prepuščanjem, med zaupanjem in kontrolo. To ravnovesje moraš dejansko najti znotraj tega trenutka, tukaj in zdaj.

Koliko ti je pomemben odziv občinstva?

Zelo pomemben, ampak kot režiser si v vlogi občinstva ves čas.

Katere so razlike in kakšne so podobnosti med Rusijo in Slovenijo? Nas druži morda ta t. i. slovanska duša?

Definitivno nas druži ta slovanska duša. Podobnosti mislim, da so tenkočutnost, senzibilnost, celo mogoče neka preplašenost nekje, neka melanholija. Kolikor lahko opazujem še to s strani, ker sem dejansko že napol Slovenka, vse te lastnosti pa loči ena velika razlika, na katero sem zelo ponosna. To je vsa ta nacionalna kultura, dediščina in ponos. Zdi se mi, da tudi če bi bila v Rusiji gospodarska kriza, ne bi nikoli vzeli sredstev kulturi in izobraževanju. Preveč jim to pomeni. Ponos in spoštovanje ti data neko svobodo in samozavest. V Sloveniji pa je to sedaj umanjkalo, vsaj tako jaz čutim.

Se je Rusija veliko spremenila v zadnjih letih? Odhajaš kaj na obisk?

Neverjetne spremembe so se zgodile. Zadnjič sem si rekla, da se ne bom vrnila nekaj časa. Tisti spomin, ki ga ima jaz, je še od Sovjetske Zveze pred letom 90. Takrat je bilo obdobje socializma, spominjam se, da so si takrat ljudje veliko bolj pomagali med seboj. Tako se spominjam mojega otroštva. Ni bilo veliko avtov, v trgovini pa si imel le en tip mleka. Ta kapitalizem, ki je vdrl skozi železno zaveso, je ljudi pokvaril in je uničil rusko dušo. Tisto rusko dušo, o kateri se piše, govori in poje.

Borutovo poletje je drama absurda, katero sedaj predstavljaš v koprskem gledališču, kakšni so odzivi? O čem sploh govori?

Zelo je aktualna, čeprav smo jo izbrali za uprizarjanje že v začetku leta 2012. Takrat nismo še vedeli, da bo toliko protestov in da bo takšna družbena situacija. Govori pa o preprostem človeku Borutu in o ženski prostitutki. O ujetosti v to sodobno družbo, v sistem, ki usmerja in določa čisto vse v tvojem življenju. Ki določajo vrednote, ki podpirajo kapitalizem, robotizirajo človeka. Tako tudi Boruta. Skozi predstavo dejansko gledamo njegov propad. Kar se mi zdi pomembno pri predstavi, pa je glasbeni del, pesmi, ki jih je napisala Mirjana Gvozdenac so namreč zelo dobre. Imamo namreč glasbeno skupino na odru. Razmišljajo pa celo o samostojnem nastopu, kjer bi igrali te skladbe.

Več iz rubrike Ljudje:

Ustvarja mozaike z namenom

"Napake se dogajajo vsem, tudi vremenoslovcem!"

Mladenič z nenavadnim hobijem