Zato se morda zdi praznovanje prvega maja preživeto. Morda. V resnici pa ni. In parole, kot so "delu čast in oblast", še zdaleč niso preživete. Naj bo jasno. To ni koketiranje s prejšnjim režimom, ki je omenjene parole izrodil, ampak samo pobožna želja po tem, da bi se poštenim ljudem, ki garajo za svoj kruh, dalo več veljave. Da bi imelo dostojanstvo poštenega človeka več vrednosti, kot ga imajo številke na papirju, ki so nas pripeljale v to absurdno situacijo.

Velikokrat slišim, kako je danes na pohodu novodobni socializem, kako imajo delavci preveč pravic in kako živimo v drugi realnosti, kjer je pač pričakovati, da boš za pošteno delo pošteno plačan, odveč.

Zato je pomembno, da se simbolika prvega maja ne izjalovi v zgolj dela prost dan, ko je čas za piknik, ampak se ohranijo vrednote dela kot takega, na vseh nivojih. Dejstvo je, da delavstvo, ljudje, ki hodijo v svoje službe, tako v javni upravi kot v gospodarstvu, niso krivi za situacijo, v kateri smo se znašli. So pa edini, ki nosijo breme krize, ki je iz dneva v dan hujša, iz leta v leto težja.

A bodimo realni. Malce smo si tudi sami krivi – ker to dopuščamo. Jeseni je mariborska iskra dala slutiti, da je slovenskemu narodu zares vsega dovolj. Da bo kot feniks iz pepela vstal in počistil z vsem, kar je gnilega. Pa ni. Rezultat mariborskih in vseh ostalih vstaj je zgolj menjava župana v drugem največjem slovenskem mestu. Oprostite, vendar le kaplja v morje. Protestniško gibanje je vse bolj kilavo, spolitizirano in jasno manj številčno. Ampak zakaj? Samo zaradi tega, ker je turobna jesen, ko nimamo česa početi mimo, ker je nastopilo lepo vreme in je boljše biti na pikniku kot pa na demonstracijah? Če je odgovor DA, potem pomeni, da nam še zdaleč ni tako slabo, kot se morda zdi. Vsaj ne vsem.

Vse kaže, da smo spet! padli v apatijo brezupa, da bi lahko karkoli spremenili in postali generator nečesa novega, bolj čistega kot je to, čemur smo priča. In tukaj je spet prvi maj. Imamo praznik dela. Za 125 tisoč Slovencev praktično ni česa slaviti. Ker je zanje vsak dan dela prost, prazniki pa so le breme za dušo, ker se tedaj stiska še poveča. Ostali pa – pikniki po mili volji, vreme bo baje lepo. Vendar ne pozabite, kam nas pelje apatija. Če se bo nadaljevalo stanje, v katerem živimo sedaj, je jasno, da bo prihodnje leto za prvi maj še nekaj tisoč več tistih, ki ne bodo imeli česa slaviti. In če se ne bomo zbudili, bomo lahko le držali pesti, da ne bomo med tistimi novimi tisočimi brezposelnimi. Vesel prvi maj, praznik dela!

Več kolumna Jake Vrana:

Zgodba o inšpektorjih ali kako smo prišli na rob prepada

Privatizacija vsepovprek? Ne, hvala!

Komentar: Takšnega javnega zdravstva ne želimo!