Na novičarskem portalu Primorska.info me je pred nekaj dnevi kolegica in soborka proti darovčizmu Urbana klobasa pozvala naj objavim svojo razpravo o zlorabah števila v darovčizmu. Ker se je v zadnjem času cenzura na Primorska.info, najverjetneje zaradi pritiskov volilno zmagoslavje slavečih darovčikov, silno poostrila (blokiranje nezaželenih komentatorjev, brisanje komentarjev ipd.), sem se zatekel na tale novičarski portal. Iskreno upam, da ima tukajšnje uredništvo več posluha za demokratično izražanje mnenj, ki se ne ujemajo s surovim darovčističnim svetonazorom.

Razprava je nastala konec poletja 2012 v času najhujših bojev z darovčizmom, ko se mi še niti sanjalo ni, da bomo že čez nekaj mesecev priče sramotni restavraciji te nazadnjaške in zatiralske prakse. Konkretnih dogodkov, ki se v tekstu omenjajo ne bom pojasnjeval, saj se jih verjetno še vsi spominjamo. Jutri sledi drugi del teksta v katerem se obregnem ob darovčistični kult starcev.

ZLORABA ŠTEVILA V DAROVČIZMU (PRVI DEL)

Danes objavljeni prvi del razmišljanja o vlogi števila v sistemu darovčizma je bolj splošne narave, kot za jutrišnjo objavo načrtovani drugi del, saj se je bilo treba na hitro (in bojim se, da tudi zelo površno) pomuditi pri vprašanjih o izvoru števila in njegovi prvotni uporabi. Upam, da tovrstna izvajanja ne zavzemajo preveč prostora, in da bralcem ne bodo nadležna. Izogniti se jim namreč ni dalo, če sem hotel izpostaviti dve vrsti zlorab števila, ki sem ju prepoznal v darovčizmu. Prva se nanaša na število kot objektivno in neovrgljivo dejstvo, ki se uporablja kot krinka za prekrivanje nepravilnosti darovčističnih dejanj, pri drugi pa gre za neuporabo števila kot razločka, ko bi ga bilo kot takega nujno potrebno uporabiti, kar pripelje do zavajanja s števili v propagandne namene.

Verjetno vam je vsem poznan neslan vzdevek, ki so si ga (kot zapozneli odgovor domiselnosti poimenovanj Urbane klobase) za rektorja UP Dragana Marušiča domislili darovčiki, in se glasi Kalkulator. Poimenovanje zaudarja po imbecilnosti ne le zaradi svoje neduhovitosti, temveč tudi zaradi svoje popolne nevednosti. Je bebav nekako tako, kot če bi urarju nadeli vzdevek ura ali računalniškega programerja klicali računalnik. Ko torej darovčiki na eni strani s ponosom razkazujejo svojo nevednost in prezir do matematčne znanosti, pa jim na drugi strani zatekanje v objem števila, odstotkov ter statistike v propagandne namene še zdaleč ni tuje, in se v tej dejavnosti sami razkrijejo kot čisto navadni kalkulatorji v smislu orodja, ki na zaslonu enkrat izpiše tako, drugič spet drugačno število. Število tako predstavlja, poleg naslanjanja na pravo, tisti element darovčistične propagande, za katerega so sveto prepričani, da je neovrgljivo učinkovit zaradi svoje nepristranskosti in dejstvenosti. Namen tega sestavka je zatorej razkriti plehkost in ne-povednost argumentiranja s pomočjo števila, in tako darovčike zbezati iz enega njihovih zadnjih temačnih skrivališč v katerem se še počutijo varne.

Število in njegov predmet

Moj namen nikakor ni, da bi to razpravo spremenil v razmišljanje o matematiki, saj za to nisem dovolj razgledan, obenem pa je predvsem golo število kot izraz količine in ne toliko razmerij, tisto s katerim darovčiki največ operirajo. Izum števila je mogoče povezati s potrebo razločevanja med predmeti in naravnimi ritmi, s katerimi je imel, in še ima, človek v vsakdanjem življenju neprestano opravka. Glavna značilnost števila je ta, da že samo njegovo pojavljanje pomeni takojšnjo abstrakcijo od dejanskega predmeta na katerega se nanaša. Predstavljajmo si tovariša, ki skupaj nabirata orehe. Ker je eden od njiju ali bolj spreten za to delo, ali pa si je izbral primernejši del tal, mu uspe nabrati večjo količino orehov kot njegovemu pajdašu (razlika je tako očitna, da natančne meritve niso potrebne). Ker se želi prijatelju prikupiti, saj meni, da mu lahko vez z njim v prihodnje še koristi, ali pač zaradi gole naklonjenosti do prijatelja, se odloči, da bo svoj delež delil z njim. Na predlog onega, ki je nabral manjše število plodov, za merilo pravične razdelitve določita, da vsak dobi enako število, tj. delež, orehov. Po razdelitvi ima vsak od njiju isto število orehov (domnevajmo, da je bilo število nabranih orehov parno). Po logiki števila je bilo tako popolnoma zadoščeno pravičnosti in prijateljstvu, vendar je to zadoščenje ravno zaradi svojega opiranja na število, oddaljeno od izkušnje dejanskosti in abstraktno, torej le slab približek resnični pravičnosti. Razdeljeni orehi navzven zaradi obdajajoče jih lupine, dajejo vtis zdravih in užitnih jestvin, vendar pa se v njih skriva marsikako gnilo in neužitno jedrce. Tako se lahko zgodi, da se možakar, ki se je pri nabiranju bolj izkazal, zaradi naključja na koncu z orehi nasiti manj kot drugi, kar vodi v tiho preklinjanje tovrstne, zgolj na število opirajoče se pravičnosti. S pomočjo praznega želodca se torej nauči, da je število najbolj abstraktna lastnost pripisana nekemu predmetu, saj o njem ne pove nič, razen tega, da je številka ta in ta, veliko manj torej kot opisovanje z lastnostmi kot so rjav, zrel, velik, dišeč itd.

Da je število med lastnostmi tisto najbolj abstraktno, se kaže v tem, da ima s predmetom, ki ga opisuje, skrajno rahlo vez, ki jo je mogoče zelo hitro prekiniti. Recimo, da je možaku iz zgornje ilustracije ostalo še pet orehov. Pred sabo jih je razporedil v vrsto in jih sproti preštel. Oreh, ki ga je preštel kot petega, recimo mu torej oreh številka pet, nato po naključnem izboru orehov, poje zadnjega. Vendar z vsakim orehom, ki izgine v možakarjevih ustih, peti oreh ni več peti oreh, ob domnevi, da možakar preostale orehe v vrsti prešteje po vsakem zaužitju, temveč četrti, nato tretji, nato drugi, itd. Za razliko od števila druge lastnosti kot so trdota, okus, oblika, barva, naredijo vsak oreh edinstven in za neko realno pojavnost sploh. Vidimo torej, kako zelo krhka je vez med realnim predmetom in številom in kako hitro se lahko ta vez pretrga in pripelje do osamosvojitve števila.

Naj se po tem daljšem razmišljanju navežem na darovčistično dokazovanje svoje številčne premoči, ki ga izvajajo že vse od zadnjega zasedanja FHŠ-jevega Akademskega zbora, ko je bilo v prid razglasa, ki so ga predlagali oni, oddanih 51 glasov 58 prisotnih članov zbora, vzdržanih pa je bilo sedem oseb. Navedeni števili 51 in 7 so darovčiki, kot da bi jima pripisovali magično moč, hitro izrabili za bombastično slavljenje svojega zmagoslavja, in ju še danes uporabljajo kot neizpodbitna dokaza za to, da naj bi novi rektor in v.d. dekana na FHŠ ne uživala nikakršne podpore. V tem vidimo čudovit primer zlorabe imanentne lastnosti števila, da abstrahira od svojega predmeta, kajti darovčistično dokazovanje se morda na prvi pogled dozdeva kot lep in užiten oreh, toda pod lupino se skriva popolna gniloba. Kot smo protidarovčistični borci ponovili že mnogokrat, in kot sem pred nekaj večeri dopovedoval Mefistu, je bil omenjeni rezultat dosežen s pomočjo prisile, izsiljevanja in nasilja. Je pa omenjeni rezultat, za veke vekov izražen s številoma 51 in 7, in ki mu ni prav nič mar za to, kako se ga je doseglo, nedvomno zelo dobro propagandno orodje, saj omogoča vsiljevanje ene resnice in zatrtje ter namerno spregledanje neke druge resnice, ki preži v ozadju. Popolna ravnodušnost števila, njegova hladna ločenost od dejanskosti, sta tisti lastnosti, ki tirane kot je Darko Darovec pri njem tako nezaustavljivo privlačijo, pojasnjuje pa tudi zakaj ga tako radi uporabljajo, ali bolje zlo-rabljajo. Obenem ima število prednost (če seveda ni izmišljeno), da je čista objektivna resnica, ki jo je nemogoče zanikati in ji ugovarjati, če nočeš izpasti kot blaznež. Tako temu, da je bilo v prid darovčistične listine oddanih 51 glasov, ne moremo ugovarjati, ne moremo se bosti s številko 51, saj smo že v izhodišču obsojeni na propad in posmeh; edino kar lahko storimo je to, da z muko odrinemo njeno granitno neizpodbitnost, ter z vstopom v kaotični svet spreminjajoče se dejanskosti, ki ji vlada naključje, skušamo ugotoviti vzroke, ki so do tega rezultata pripeljali. Zato se protidarovčistični tabor ne bi mogel odzvati ustrezneje kot se je, in sicer s poudarjanjem, da je število 51 le še en dokaz o nasilnosti darovčizma, in ima kot tako zgolj pomen spričevala darovčistične volje do sile.

Število kot razloček

Določanje količine pa ni tisti čisto prvotni pomen števila. Tega je iskati v njegovi uporabnosti kot razloček, torej kot razlikovanje predmetnosti in naravnih gibanj. Za natančno določitev količine orehov je potrebno najprej najti neko metodo, ki omogoča njihovo medsebojno razlikovanje. Pri živalih in ljudeh je razlikovanje lažje, saj to vlogo prevzame poimenovanje (do določene točke številčnosti živalske ali človeške črede seveda), prav tako pri predmetih, katerih razločki so njihove čutne lastnosti, tj. na človekova čutila vplivajoče lastnosti (npr. besedno razlikovanje med lešniki in orehi, med robidami in orehi itd.). Pri istovrstnih predmetih in ponavljajočih se monotonih dejanjih, pa je poimenovanje zgolj brezpredmetno in zamudno . Zato je kot orodje razločevanja potrebno poiskati nekaj drugega, pri čemer človeku pomaga členjenost lastnega telesa in njena simetričnost v podvojenosti. Šele tedaj, ko je število razvito kot temeljni kriterij za razločevanje enakega oz. podobnega, je mogoče začeti z natančnejšim izračunavanjem količine.

V darovčistični propagandi pa velikokrat umanjka ravno ta ključni in prvotni princip števila kot razločka. Naj trditev ponazorim z alegorijo: Konec avgusta sem na hodniku ZRS-ja naletel na sodelavca, ki mi je pričel navdušeno razlagati, kako je počitnikoval na hrvaškem primorju. Po tem, ko je navdušeno opisal vse lepote, ki jih je videl in vse prijetne dogodke, ki jih je doživel, mi postreže še s podatkom, da je bilo na plaži, kjer se je najraje nastavljal soncu, preštetih X peščenih zrn (kje je podatek dobil, ne vem). Ogromno število mi ne pove čisto nič, povrh vsega pa si sam pri sebi mislim, da je tovrstno preštevanje popolna potrata časa in truda, saj ne le, da ne zapopade neprestano spreminjajočega se stanja peščenih zrnc na plaži in ga zamrzne v času, namesto da bi ga občudovalo v njegovem neprestanem gibanju, marveč mi podatek o številu kot lastnosti plaže, o slednji ne pove skoraj nič razen števila samega. Sodelavca sem zato prijazno obvestil, da lahko podatek nekako osmislim le tako, da mi razloži kako to število peščenih zrn odstopa od onega pri drugih peščenih plažah, predvsem pa od nekega povprečnega števila peščenih zrn pri vzorcu peščenih plaž.

Morda se zdi zgornja ilustracija groteskna in rahlo smešna, a je mišljena smrtno resno, kajti njen namen je nazorna ponazoritev zmedenosti, ki smo jo občutili udeleženci brezštevilnih kolegijev, ki jih je organiziral naš šef Darko Darovec, in na katerih je kot iz rokava stresal številke o tem koliko novih mladih raziskovalcev je bilo zaposlenih v zadnjem letu, za koliko se je povečalo število projektov, za koliko so narasla projektna sredstva in prilivi, le redko ali pa nikoli pa nam ni postregel s podatki o gibanju primerljivih parametrov na podobnih ustanovah. Številke o zaposlovanju mladih raziskovalcev nekaj povedo le, če se podatku o tem, da se je v določenem časovnem obdobju na ZRS zaposlilo X, doda informacija, da se je na neki drugi slovenski raziskovalni ustanovi v istem časovnem obdobju zaposlilo X – n mladih moči (manjše število sem izbral zato, ker vsi vemo, da imamo oz. smo imeli na ZRS/FHŠ rekordno zaposlovanje mladih raziskovalcev, vsaj kar se humanistike tiče). Tako nas je torej Darko Darko Darovec nesramno zavajal z naštevanjem številk, ki so bile sami sebi namen, saj niso povedale prav nič, kar sedaj nadaljujejo njegovi propagandisti.

Še večji in prebrisanejši rokohitrski trik pa so izvedli s tem, in tu se navezujem na prejšnje poglavje, ko so zamolčali za številkami se skrivajočo dejanskost in se opirali le na golo avtoriteto števila kot neizpodbitnega dejstva. Pomudimo se še malo pri mladih raziskovalcih: številka X je popolnoma resnična v toliko v kolikor izraža količino na novo zaposlenih mladih raziskovalcev, in je neizpodbitno večja od X – n zaposlenih na neki drugi ustanovi v istem časovnem intervalu, a vtis na prejemnika podatka naredi le kot številčna razlika, torej kot kvantiteta, ne pove pa ničesar o kvaliteti (v izvornem latinskem pomenu kakšno-vrstnosti), saj ga pusti v nevednost o tem kakšne vrste je bila izkušnja mladega raziskovalca na ZRS; res je, da je njegov direktor Darovec zaposlil večje število mladih raziskovalcev kot direktor kakega drugega primerljivega inštituta, a o konkretni izkušnji teh mladih raziskovalcev ne pove to še nič, saj jo prekriva število. O strašnih razmerah v katerih so prisiljeni delati mladi raziskovalci na ZRS je v članku za Sobotno prilogo Dela pisal že Igor Ž. Žagar in na forumih Urbana klobasa, zato naj zadostuje le trditev, da je bolje biti mladi raziskovalec kjerkoli drugje, le na ZRS-ju (in z njim spojenem FHŠ-ju) ne. Ravno tako številke o pridobljenih projektih ne povedo nič o kvaliteti in količini vanje vloženega dela, številke o pridibljenih sredstvih pa ne povedo nič o osebnih dohodkih ali delovnih razmerjih ter razmerah zaposlenih raziskovalcev.

Ravnodušnost števila ga torej naredi kot naročenega za zlorabo, saj se kar ponuja, da se ga izrabi za masko čiste objektivnosti, za katero je mogoče skriti marsikatero nečednost. V tem tiči razlog zakaj darovčiki, vzgojeni v kraljestvu naštevanja nepomembnih števil, še danes nikakor nočejo razlikovati med kvantiteto in kvaliteto, ali pa tega sploh niso zmožni, saj je bila metoda njihovega vodje ta, da je kvaliteto redno zamenjeval s kvantiteto, oziroma, da je kvaliteto ukinil, ter jo nadomestil s številom, kar je pripeljalo do tega, da se o dejanskih razmerah in težavah ni smelo javno govoriti, in kdor je načel npr. problematiko položaja mladih raziskovalcev, je bil na hitro odpravljen z votlim pojasnilom, češ kaj neki hočeš, saj smo jih vendar v zadnjih šestih mesecih zaposlili kar pet. Zaradi svoje ravnodušnosti število, dalje, kar kliče po zlorabi z namenom manipulacij, in z njimi smo ves čas morali živeti zaposleni na ustanovah ZRS/FHŠ. Posledice tega principa delovanja pa se odražajo v nedavni zlorabi Akademskega zbora (seja je bila spremenjena v farso, v kateri je bilo vse podrejeno doseganju nekega števila) ter v komentarjih na forumih. Zadnje je pozitivni v toliko, da darovčistično zlorabo števila izza zaprtih vrat in zadušljivih sejnih sob, prenese pred javnost in jo seznani s tem zvitim načinom delovanja darovčističnega sistema.

O problematiki samovoljnega igrajčkanja z določanjem osebnih dohodkov zaposlenih (preko procentov), še enim kužnim poganjkom darovčistične politike zlorabe števila, ter o koristnosti uporabe števila v zvezi z denarnimi vsotami, ki jih je pokradel Darko Darovec, v propagandne namene, pa več jutri.