Kapitalizem se je eshatološko izčrpal in obstal v purgatoriju negotovosti in strahu pred prihodnostjo. Stanje, ki bi mu v hegeljanskem jeziku dejali "apokaliptizem", bolj lirično imenujem "slutnja", četudi bo v obeh primerih epilog isti: zlom sistema ali revolucija.

Sloveniji, zaviti v mehko vato samozadostnosti in postsocialistične tranzicije v tovarišijski kapitalizem, je bilo doslej prihranjeno konkretno doživljanje tranformacije svetovnega gospodarstva, v katerem se težišče denarnih tokov nezadržno seli na Daljni Vzhod, predvsem na Kitajsko. Vajeni svoje provincialnosti smo bili nekaj let relativno izoliran otok na robu globalnega oceana, po katerem že peto leto pustoši finančni tsunami.

Toda slutnja katastrofe se nezadržno širi. Zaradi paralize političnega odločanja, negativne selekcije in neučinkovitega sistema vodenja nas verjetno čaka grška usoda. Na takšen scenarij dramatično opozarjam že več let, vendar brez kakršnega koli učinka; slejkoprej se zato človek vpraša, kakšen smisel ima vse skupaj. Mar ne bi bilo bolje, da bi se umaknil v notranjo emigracijo, v svoj slonokoščeni stolp in tam v miru čakal na tisto, kar prihaja?

I.

Naj mi bralec ne zameri bibličnega jezika, ki sem si ga uvodoma privoščil. Toda intelektualcu kot nekomu, ki mu ni vseeno, v resnici ne preostane drugega kot notranja ali zunanja emigracija. V skrajni fazi, če se eksistencialna in eksistenčna stiska združita v intimnem področju medčloveških odnosov, celo samomor. Tesnoba, s katero se sooča vedno več posameznikov zaradi različnih razlogov, se namreč lahko konča v obupu. Ni naključje, da je število samomorov pri nas spet začelo naraščati.

Zunanji dražljaji, ki bi jih morda kak genialni matematik spravil v bifurkacijski graf kot Feigenbaumovo konstanto (z njo se lahko a priori predvidi, kdaj se bo v kaotičnem sistemu določenega tipa pojavil kaos), se generirajo v omniprezentnem občutku globalne krize; tj. recesije, ki je že postala depresija, kot jo je v obdobju Vélike depresije (Great Depression) opredelil John Maynard Keynes: daljše obdobje kroničnega stanja aktivnosti, ki je pod normalno, brez opaznega trenda okrevanja ali nazadovanja proti popolnemu zlomu.

V literarnem jeziku bi temu dejali: umiranje na obroke.

Kaj se je torej zgodilo, da smo se znašli v tako nezavidljivem položaju? Kot vsaka druga zgodba ima tudi ta plemenite vzgibe. Marsikdo pozablja, da ima t.i. čikaška šola moderne ekonomije svoje začetke pravzaprav v Evropi, in sicer nad prijetnim mestecem Vevey, ki leži na obali Ženevskega jezera. V mondenem Hotel du Parc v vasici Mont Pelerin se je dve leti po koncu II. svetovne vojne zbralo skoraj štirideset ekonomistov, zgodovinarjev in filozofov, ki jih je tja povabil Friedrich von Hayek, da bi bi razpravljali o prihodnosti klasičnega liberalizma in našli prepričljiv teoretski odgovor na keynezijanske in marksistične ideje, katerih izpeljanke so se v obliki realsocializma naglo širile po vzhodnem delu sveta.

Vidnejši člani The Mont Pelerin Society, Društva Mont Pelerin so bili poleg Hayeka še Henry Simons, John Clapham, Karl Popper, James M. Buchanan in seveda Milton Friedman. Da je šlo za skupino vrhunskih ekonomistov, dokazuje tudi dejstvo, da je kar osem članov prejelo Nobelovo nagrado za ekonomijo.

II.

Svobodna, odprta družba in tržno usmerjeno gospodarstvo – to sta bili ključni paradigmi v obdobju, ko sta bili svoboda in dostojanstvo človeka zaradi strahotnih izkušenj totalitarnih režimov posebej občutljivi. Nič manjšega poudarka ni bila deležna redefinirana vloga države na področju gospodarstva in financ. Temu sta botrovala en eni strani resentiment diktature, ki odloča o vsemu in vsakomur, na drugi pa vera v liberalno državo, utemeljeni na vladavini prava in ekonomskih svoboščinah.

Svobodni trg je v takšnih okoliščinah dobil božanske razsežnosti, kajti povzdigoval je ideje, ki jih je kapitalistično gospodarstvo potrebovalo za spopad s svojim največjim nasprotnikom – socialističnim ekonomskim modelom. In polnih petinštirideset let je »recept« deloval, čeprav so se prvi konceptualni znanilci krize začeli pojavljati že v sedemdesetih letih. Najprej z angažmajem čikaške ekonomske šole v Čilu, kjer je general Augusto Pinochet z državnim udarom likvidiral demokratično izvoljenega predsednika Allendeja. (Hayek je bil navdušen nad generalom in ob neki priložnost neprevidno izjavil, da je utegne biti diktatura kot sistem celo nujnost v obdobju tranzicije. Takšni pogledi so bili sicer blizu mednarodni politiki Združenih držav, ki jo je narekoval Henry Kissinger, oboževalec avstrijskega kanclerja Metternicha. In ker je bil Hayek po narodnosti Avstrijec, rojen v Avstroogrski, pridemo zelo hitro do stične točke.)

Nič manj naklonjenosti niso čikaški fantje izkazovali britanski železni lady Margareth Thatcher, katere ekonomski svetovalec je bil prav tako Hayek. V osemdesetih letih se je izvirna libertarna misel spričo naraščajočih socialnih napetostih začela transformirati v doktrino, danes znano kot neoliberalizem. Vendar se je v procesu, ki je trajal poldrugo desetletje, v Združenih državah zgodilo še nekaj drugega, celo bolj odločilnega. Kapitalizem je po desetletjih hladne vojne s socialistično ideologijo zašel v duhovno krizo, a ker je še vedno akumuliral bistveno več denarja od svojih nasprotnikov, je zmagal in sprožil padec Berlinskega zidu leta 1989. To je bilo obdobje, ko je Francis Fukuyama zmotno pisal o koncu zgodovine, britanski zgodovinar Timothy Garton Ash pa o največji ulični zabavi v zgodovini človeštva.

Če hočemo brez akademske naivnosti razumeti odločilne premike, do katerih je prišlo v samo nekaj letih – namreč od Glasnosti in Perestrojke v tedanji Sovjetski zvezi sredi osemdesetih do konca komunizma v začetku devetdesetih – potem nam ne sme uiti teza, ki jo je ravno takrat postavil konzervativni ameriški komentator William F. Buckley, in sicer da se je kapitalizem eshatološko izčrpal. Ne le v eksistencialnem, če govorimo o smislu življenja, pač pa tudi v svojem substančnem smislu, tj. protestantski etiki, ki zgodovinsko gledano nikoli ni bila nič drugega kot odrekanje. Ko imamo to pred očmi, nas ne čudi gromovniška retorika, ki jo simbolizira nemški finančni minister Wolgang Schäuble. Na primeru nesrečne Grčije jo povzemamo nekako tako: Država je v težavah, ker je grešila, zato se mora zdaj odkupiti s trpljenjem.

III.

S kapitalizmom se je desetletje ali dve po ustanovitvi društva na gori Pelerin, s čemer smo začeli pričujoči esej, dogajala transformacija iz edipalnega v prededipalno (o tem fenomenu v več knjigah izvrstno piše profesor Boštjan M. Zupančič). Potem se je zgodil kopernikanski obrat: iz ključnih dveh elementov protestantske etike, namreč izvornega odrekanja in varčevanja, se je rodil čisto navadni hedonizem. Posledica: poplava plastičnega denarja. In tu se naša zgodba še bolj zaplete. Globalna finančna kriza se je začela 9. avgusta 2007 s kreditnim krčem, ki je do konca leta ameriško ekonomijo potisnil v recesijo. Pravi šok pa je prišel 15. septembra 2008 s propadom investicijske banke Lehman Brothers.

Kaj se je zgodilo, da je dvajset let po Buckleyevi tezi največja ekonomija na svetu, ki že od leta 1990 nima več ideološkega nasprotnika, zgrmela v recesijo? Nič drugega kot to, da je končno počil nepremičninski balon, ki se je pred tem napihoval na nerealnih, psihološko »napumpanih« temeljih. O tem, zakaj je prišlo do krize in kaj bi morale vlade storiti, da jo končajo, piše v zadnji knjigi tudi Nobelov nagrajenec Paul Krugman (knjiga End this depression now! je nedavno izšla pri založbi Modrijan v prevodu Ustavimo to krizo takoj!).

Ameriški ekonomisti, ki so uvedbo evra imenovali »mati vseh asimetričnih šokov«, niso nikoli skrivali skepse do skupne evropske valute. Njihove pomisleke lahko racionalno ovrednotimo šele sedaj, ko se kot Evropejci soočamo z resno možnostjo propada evra. Toda takšen scenarij bi pomenil tudi poraz ideje o združeni, demokratični, miroljubni in svobodni Evropi. Tisto, kar nas trenutno bolj ogroža, je predvsem panika, ki spremlja padec nepremičninskega trga, javni dolg, proračunski primanjkljaj in visoko brezposelnost.

Govorimo o vsakodnevni negotovosti in občutku brezizhodnosti. Vlade so obsedene z mantro varčevanja. Ta beseda, ki se dandanes vrti tako pogosto kot tibetanski molilni mlinček, ne pove ničesar. Raziskovalci Mednarodnega denarnega sklada so empirično dokazali na 173 primerih varčevanja v letih 1978–2009, da varčevalni politiki sledita zgolj krčenje gospodarstva in višja brezposelnost. Krugman opozarja, da so v 20. stoletju gospodarstva svoj položaj reševala z večjo javno porabo in zaposlenostjo.

A zgodovina tega stoletja kaže tudi to, da sta bili večja poraba in zaposlenost običajno posledica naravnih katastrof, groženj z vojno ali celo vojn. Kapitalizem je zaradi tega pred enim največjih izzivov doslej, kajti moral bo ponuditi izhod iz krize, ki ni zgolj ekonomska ali finančna, temveč je tudi bivanjska. Kriza smisla, z drugimi besedami.

vir: http://www.steinbuch.si

Več kolumn Dejana Steinbucha:

Kitajci z jajci

Amerik@

Božja kazen