Rojena je bila 13. oktobra 1925 kot druga hči v zakonu Alfreda in Beatrice Ethel Roberts. Živeli so v majhnem mestecu Grantham (Lincolnshire), na vzhodu Anglije. Oče je bil trgovec, župan in laični metodistični pridigar, mati izučena šivilja.

Leta 1959 je bila Thatcherjeva izvoljena v spodnji dom britanskega parlamenta kot kandidatka konservativne stranke v severnolondonskem okrožju Finchley, mestna četrt Barnet. Zagnana mlada parlamentarka se je hitro uveljavila z delavnostjo, brezkompromisnimi stališči - podprtimi z močnimi argumenti in številkami ter prepričljivimi govori. Ostati hladnokrven je bilo eno prvih spoznanj v politiki. Ni si pridobila naklonjenosti, zato pa spoštovanje.

Ko so se konservativci (torijci) vrnili na oblast in je postal predsednik vlade Edward Heath (1970-1974), je v njegovem kabinetu zasedla mesto ministrice za izobraževanje in znanost. Imela je težak mandat. V tej vlogi je postala tudi znana kot »zmikavtka mleka« (Milk Snatcher), ker je ukinila zastonj obrok mleka v osnovnih šolah. V sedemdesetih letih je Veliko Britanijo zajel val študentskega radikalizma. Na protestih, kjer se je pojavila, so jo izžvižgali. Opozicija je izkoristila vsako priliko za kritiziranje in izpodbijanje njene sposobnosti reševanja težav. Celotna politična scena in družbeno razpoloženje v Veliki Britaniji so se nagibali v levo, kar ni bilo v prid konservativni stranki. Tako so na volitvah leta 1974 izgubili oblast.

Po tem porazu so v stranki spoznali, da so potrebne nujne spremembe znotraj njih samih. 11. februarja 1975 je bila Margaret Thatcher po volilni bitki v drugem krogu izbrana za predsednico stranke nasproti uveljavljenemu Edvardu Heathu. Postala je prva predsednica stranke in prvi ženski vodja opozicije. Tudi njej sami ljubi vzdevek »železna lady« (Iron Lady) je dobila leta 1976 ob komentarju Radia Moskva, potem, ko je v nekem nagovoru ostro napadla »boljševistično Sovjetsko zvezo« .

Utrla pot neoliberalizmu

Z odločnimi ukrepi je posegla v zastarelo in neproduktivno britansko proizvodnjo in jo poskušala napraviti konkurenčno. Sledili so si rigorozni ukrepi odpuščanja delavcev in ukinjanje državnih subvencij. To je povzročilo rekordno brezposelnost tri milijone v letu 1983! V zgodovino bo zagotovo odšla kot premierka, ki je v sporu z rudarji v letih 1984-85 neusmiljeno obračunala s sindikati in zlomila njihovo politično moč, da si še do danes niso opomogli. Privatizirala je državna podjetja kot British Telecom, British Petroleum(BP), British Airways, druga elektro-energetska podjetja in javni transport. Otok je zamajala tudi njena uvedba t.i. volilne in občinske takse. Zmanjševala je državni proračun za socialno politiko, izobraževanje in varstvo okolja. Poleg tega so že leta 1980 sprejeli moratorij na vse vojaške pogodbe. Goriva je bilo tako malo, da vojaške ladje tudi po več mesecev niso izplule iz pristanišč. Vse v imenu vitke države.

Že spomladi leta 1981 je britansko gospodarstvo začelo počasi okrevati. S pomočjo teh ukrepov ji je uspelo sanirati britansko industrijo in jo narediti spet konkurenčno. Po raziskavah Gallupa o priljubljenosti britanskih premierov pa je bila na zadnjem mestu, sledil ji je Neville Chamberlain, premier, ki jih je povedel v 2. svetovno vojno.

To je bil t. i. thatcherizem. Navdihoval jo je Milton Friedman, ustanovitelj čikaške šole monetarizma.

Sorodne vsebine:

Napolitano zanikal domneve o odstopu

V Italiji predčasne volitve?

Bersani začel s pogovori za sestavo vlade