Študija je vključevala 87-letnega moškega, ki je bil leta 2016 sprejet v bolnišnico s krvavitvijo v predelu med lobanjo in možgani. Zdravniki, vključno z dr. Zemmarjem, so odstranili strdek, toda tri dni pozneje je moški dobil epileptične napade. Po standardnem postopku je zdravniška ekipa spremljala bolnikovo stanje z elektroencefalografom (kratica EEG), da bi ugotovila vzrok napadov. Toda preden so lahko določili ustrezno terapijo, je moški doživel srčni zastoj in umrl.

Dr. Zemmar je pojasnil, da so ravno zato pregledi možganov umirajočega človeka tako redki. To je namreč nekaj, česar se ne da načrtovati. Noben zdrav človek ne bo šel na EEG pred smrtjo, niti ni mogoče natančno vedeti, kdaj bo bolnik umrl.

EEG umirajočega je pokazal, da je 15 sekund preden je njegovo srce prenehalo biti, moški doživel visokofrekvenčne možganske valove, imenovane gama nihanja, pa tudi nekaj počasnejših nihanj, vključno s theta, delta, alfa in beta.

Ti valovi so povezani s koncentracijo, sanjami, meditacijo, spominjanjem dogodkov in podob iz spomina ter prebliski.

Kar nihče ni pričakoval, je bilo dejstvo, da so se nihanja nadaljevala tudi potem ko je srce prenehalo črpati kri v možgane. To je raziskovalce tudi najbolj presenetilo, je povedal dr. Zemmar.

Omenjeno odkritje lahko spodbudi medicinsko skupnost, da ponovno premisli, na kateri točki se lahko dejansko razglasi smrt osebe. Ko srce preneha utripati, zdravniki razglasijo smrt in nadaljujejo s postopki, kot je darovanje organov. Toda ta študija postavlja te standarde pod vprašaj, je dejal dr. Zemmar.

15 sekund se morda ne zdi veliko časa, a v medicini ni malo. Če se osebo razglasi za mrtvo, ko se ji ustavi srce in nato podari organ, ali bi se moralo počakati še 15 sekund po tem, ko se srce ustavi, da se človeku omogoči, da v mislih preleti spomine svojega življenja? Dr. Zemmar je rekel, da je to zagotovo vprašanje, ki ga odpira dotična študija in povedal, da je od ljudi po svetu slišal, da jim je to odkritje prineslo tolažbo.

Dr. Zemmar je dejal, da kot nevrokirurgi žal včasih vidijo bolnike, ki jim ne morejo pomagati in morajo biti tisti, ki družinam sporočijo slabo novico, kar je zelo težko. Če se svojcem lahko pove, da se morda njihova ljubljena oseba na smrtni postelji spominja trenutkov, ki jih je preživela z njimi, jim je to lahko v tolažbo, je zaključil nevrokirurg.