Projekcija je sicer v angleškem jeziku, ampak mislimo, da bo vsakdo enostavno razbral nekaj najbolj očitnih načinov, s katerimi znamke poskušajo zniževati podatke glede porabe in emisij. 

Večkrat smo se že spraševali, kako je mogoče, da določena znamka za posamezen model jamči neko porabo, v praksi pa je to nemogoče doseči. Razlike so lahko tudi do dva litra na 100 kilometrov in več, praktično pa ni znamke, katere navedeni podatki bi dejansko držali. Sedaj so pri Evropski organizaciji za Transport in Okolje (op. prev. Transport & Environment) objavili izsledke zanimive raziskave, v kateri so pokazali, kakšnih prijemov se za doseganje čim nižje porabe in emisij poslužujejo avtomobilske znamke.

Odgovorni pri organizaciji T & E so v raziskavi navedli, da se proizvajalci poslužujejo prijemov, kot so prekomerno napihovanje pnevmatik, lepljenje vseh odprtin na pokrovu motorja in odbijaču, prilagoditev delovanja zavor, uporaba posebnih maziv, prilagoditev delovanja elektronike, odklop alternatorja, s čimer se akumulator vozila ne polni, itd.

Razlika v porabi več kot desetino

S prekomernim tlakom v pnevmatikah znamke dosežejo nižji kotalni upor le-teh, lahko pa uporabijo tudi druge pnevmatike kot sicer, ki imajo že v osnovi nižji kotalni upor kot pnevmatike, ki so kasneje nameščene na vozilo. S polepitvijo vseh odprtin na nosu in boku vozila pa dosežejo manjši zračni upor in boljši koeficient upora, kar prav tako znižuje porabo vozila. Pri T & E so zapisali še, da so to le nekateri od prijemov, ki se jih znamke poslužujejo, skupaj pa naj bi teh bilo preko 20. Razlika med povprečno porabo, ki jo navajajo znamke, in dejansko pa naj bi po podatkih organizacije znašala kar 12 odstotkov.

Greg Archer, odgovoren za raziskavo emisij in porabe, je povedal, da so tovrstni testi izpeljani v laboratorijih in niso pod striktnim nadzorom, kar pomeni, da so razlike med dejanskimi podatki in možnosti, da pride do izkrivljanja podatkov, enormne. Znamke pa so zaradi zahtev EU, ki zapoveduje vedno strožje okoljske zahteve, ki jim znamke tudi vedno težje zadostijo, pod vedno večjim pritiskom in se zato večkrat poslužujejo takšnih prijemov. Rezultati, ki jih uporabniki dosegajo v vsakdanjem prometu, pa nikoli niso niti približno podobni tovarniškim, zato gre po mnenju Archerja za zavajanje kupcev, saj nobeni od oglaševanih podatkov ne držijo in niso relevantni. Znamke pa tako popolnoma brez nadzora in enostavno kršijo pravila, saj je zakonodaja stara več kot 30 let in tako popolnoma zastarela, saj ne predvideva, da bi avtomobilski proizvajalci lahko podatke prikrojili sebi v prid.